::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Lepi običaji: Pahorjev pogled na blagoslov šol

Včeraj smo v prvem soočenju kandidatov za predsednika republike na TV Slovenija slišali mnenje aktualnega predsednika in drugih rivalov o katoliškem obredu blagoslova v javni šoli. Šlo je za izrecno topiko voditeljev, Manice Ambrožič in Dejana Ladike, s katero sta drezala v goste.

Razprava je bila poučna. Ministrica za šolstvo, tudi sama kandidatka v studiu, je blagoslov prijavila šolskemu inšpektoratu. Predsednik Pahor je obredu na imenovani šoli celo sam prisostvoval in ga poskušal razložiti kot neko nepomembno dejanje iz tradicije. Tako rekoč gledališki performans. O lepoti prireditve je dejal:

Prireditev je bila zelo lepa in ni bilo prav nič narobe s tem blagoslovom. Jaz mislim, da to ni poseg v ustavno ločenost med državo in verskimi skupnostmi. To je sestavni del enega običaja, ene tradicije. Ni šlo za verski obred, tako da jaz nisem bil prvič navzoč in upam, da ne tudi zadnjič. Sicer nisem veren človek, obiskujem maše za domovino, maše za pokojne na Kočevskem Rogu, ampak ko gre za blagoslov, sem glede tega toleranten. Mislim, da ni nič strašno narobe in da ni kršitev Ustave.

Pahor soočenje blagoslov

Pahor v soočenju: blagoslov je zanj en običaj

72. člen in organizacija javnih obredov

Razprava v studiu je torej glede vprašanja jasna: je blagoslov v šoli dejanje katoliškega obreda ali ni? Ima prav Pahor, ko meni, da ni šlo za verski obred? Če ne, potem gre za protizakonito dejanje, kajti 72. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja pravi, da v javnih vrtcih in šolah konfesionalna dejavnost ne sme potekati. Ta pa obsega, tako piše, tudi »organizirane javne obrede«.

V članku Jureta Trampuša v Mladini smo lahko pred tem prebrali, da je aktualni predsednik skušal zvesti problem blagoslova na »vprašanje neke strpnosti«, kar seveda najbrž pomeni, da bi strpnost kot vodilo rad postavil nad zakonitost:

Tudi pri predsedniku Borutu Pahorju, ki se je udeležil odprtja šolske stavbe na Polici in njenega blagoslova. Ko so ga povprašali, kaj meni o vsem tem, je preudarno in modro odgovoril, »da gre pri blagoslavljanju za vprašanje neke strpnosti, saj ne gre za verouk v šoli«.

Razlaga dr. Aleša Črniča, da blagoslovitev prostorov »poteka po vnaprej določeni in formalizirani proceduri, velika večina njenih dejanj ima predpisano obliko in natančno določen pomen, ki ga neposredno črpa iz katoliške doktrine« ter da »ne more biti nobenega dvoma, da gre za religiozni obred«, bi nas morala prepričati.

Zdi se, da je stališče, ki bi trdilo, da ne gre za religiozni obred, tudi v kontradikciji z intenco tega obreda: če duhovnik, ki ga izvaja, misli kaj takega, evidentno zlorablja svoja oblačila in položaj institucije, ki ji pripada, ker počne nekaj neobveznega in prostočasnega. Vprašanje je tudi, zakaj bi si verniki takšnega nezavezujočega obreda sploh želeli.

Podobno redukcijo si je v tej zadregi privoščil generalni tajnik in tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Tadej Strehovec, saj po njegovem blagoslov ni organiziran religiozni obred, zaradi česar da ne gre za klasično  konfesionalno dejavnost, pač pa za »nekakšno podkategorijo obrednih dejanj«. Izgovor na redukcijo podvrste je seveda ontološko nesmiseln: podkategorija obrednega dejanja je še vedno obredno dejanje.

blagoslov tv soočenje

Utrinek iz soočenja: blagoslov v grosupeljski šoli

Protiustavnost blagoslova in politična oportunost

Za nameček bi morala biti dilema o blagoslovih v šoli (ali blagoslovih šole) že causa finita, zaključen primer. Leta 2009 je strokovna komisija šolskega ministrstva ugotovila protiustavnost blagoslova:

V mnenju je bilo med drugim zapisano, da mora šola kot vse druge javne ustanove »delovati v skladu z ustavnim načelom ločenosti države in religije. Zato blagoslovitve javnošolskih objektov ne morejo biti dovoljene.« Hkrati so omenjeni poznavalci dodali, da je »skladnost prepovedi konfesionalnih dejavnosti v javni šoli z ustavo potrdilo ustavno sodišče, in zato bi veljalo razumeti tudi vsako blagoslavljanje (kot organiziran religiozni obred) javnošolskih objektov kot protiustavno«.

Začetno trdo vprašanje Dejana Ladike iz soočenja »Ali je blagoslov šole tradicija ali resna kršitev načela ločenosti Cerkve od države?« torej že predstavlja anahronizem, dilematiko vzpostavlja tam, kjer je več ne bi smelo biti. Zaradi ideoloških prepričanj večine kandidatov se je na koncu v soočenju TV Slovenija celo ustvaril vtis in pritrjevanje predsednikovi definiciji, češ da gre pri tem za tradicijo in ne religiozni obred.

Težko je ubežati vtisu, da nekomu, ki sicer ne hodi k maši, kot pravi, ker ni veren, razen če gre za Kočevski Rog in maše za domovino, ki je menda ateist in je končno bil tudi najmlajši član centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, omenjeno stališče ni prišlo na pamet iz nekega čisto partikularnega razloga. Morda res iz osebnega prepričanja ali morda le zavoljo politične oportunosti, na kar kaže njegovo celokupno ravnanje na tej funkciji?

Pot do naklonjenosti blagoslovu je nesporno težavna – za to, da bi Pahor merodajno verjel in nas prepričeval, da ta ni verski obred, mora pljuniti čez strokovna mnenja in po vsem sodeč tudi čez zakone ali ustavo. Ko dejanje blagoslova primerja s tradicijo blagoslova motorjev, pa za nameček dodatno smeši večinsko zdravo pamet. Saj vendar govorimo o konfesionalni dejavnosti v šoli in ne na travnati jasi ali asfaltiranem parkirišču pred kakšnim nakupovalnim centrom.

Ne vemo sicer, kako bo odločil šolski inšpektorat po navodilu ministrice. Ko je o tem poizvedoval nazadnje, se je ta organ obrnil kar na Slovensko škofovsko konferenco. Bi se smejali ali jokali? Če upoštevamo, kdo ga vodi in kateri politični opciji odkrito in deklarativno pripada, nas grotesknost takšnega ravnanja pač ne bi smela presenetiti.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

LEPI OBIČAJI, sonet

En blagoslov razdvaja in razburja,
saj ni storjen bil zunaj kje, na polju,
odvil se v javno-šolskem je okolju.
Mar že cerkvena je država kurja?

A Pahor meni: »Blagoslov ne škodi.
Je običaj, teatrska predstava.
Z dejanjem ni kršila se Ustava.«
(Več, voda žegnana zelo je v modi!)

Sam veren ni, obišče, kar mu paše,
najraj’ za Rog, za domovino maše.
Prisoten tam bil zadnjič ni (vsaj upa,

če folk še enkrat mu mandat zaupa).
Ozre se tja, kjer Makovka Brenčeča
hladí ušesa si, v zadregi rdeča.

Information

This entry was posted on 06/10/2017 by in mediji,politika,TV and tagged , , , , , , .
%d bloggers like this: