Obstajajo indici, da je predsednik Pahor za potrebe uveljavitve svoje nove maksime, češ da se ne trudi in ne želi biti moralna avtoriteta, pripravljen postoriti marsikaj. V nadaljevanju bom pokazal, da mu ni tuje niti spreminjanje dokumentov na njegovi uradni spletni strani, ki bi ga lahko, očitno tako meni, spravili v zadrego. Morda tisto moralno.
Kaj Pahorjev kabinet čuti in razume kot zadrego v dani situaciji, v kateri sem podrobneje večkrat pisal? Predvsem dejstvo, da bi lahko kakršna koli poprejšnja deklaracija o predsedniku kot moralni avtoriteti predstavljala novo nekoherenco v znanih stališčih, ki bi jo bilo dobro popraviti ali vsaj zamolčati. In res se je zgodilo: pri Pahorju so se odločili za falsifikacijo in spreminjanje svojih zapisov na spletni strani.
Predsednikove nekonsistence in protislovja
Primer je po svoje zabaven in tako rekoč simptomalen. Toda naprej h kontekstu, ki je bistven za razumevanje predsednikove intervencije – o njej v nadaljevanju. 28. avgusta letos sem kot prvi problematiziral Pahorjevo stališče o »odpovedi« družbeni vlogi moralne avtoritete v prispevku z naslovom Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta. V njem sem odkril, da je predsednik v čistem protislovju s sabo iz leta 2012, ko je v intervjujih zatrjeval nasprotno, npr. »Predsednik republike je in mora biti moralna avtoriteta.«
Še več, dokumentiral sem, da je v predsedniški kampanji tistega leta Pahor tedanjemu predsedniku in konkurentu Danilu Türku očital, da v svojem mandatu ni deloval kot moralna avtoriteta, ampak po načelu popularnosti. Skratka, celo do protikandidatov in tedanjega predsednika je pričakoval, da ravnajo kot moralna avtoriteta. Moje odkritje je kasneje povzelo nekaj množičnih medijev – sem že navajen, da brez navedbe vira.
Pahorjeve fabrikacije
Kronologijo navajam, ker je bistvena za razumevanje odločitve Pahorjevega kabineta, da izvede čiščenje na svoji strani: ker se je javna razprava o tem, da Pahor ne želi biti moralna avtoriteta, razplamtela ravno po 28. avgustu, po njegovi izjavi torej, nam to dobro razloži, zakaj so se po vsem sodeč v kabinetu odločili narediti manjše čiščenje svoje strani. In tako so 4. septembra s posegom v obstoječe besedišče sintagmo »moralna avtoriteta« brezbrižno prekvalificirali v drug termin. Kako so to storili?
Mojo pozornost je zbudilo besedilo prevoda angleške spletne strani predsednika pod naslovom Frequently asked questions. Podstran je seveda namenjena državljanom in njihovim pogostim vprašanjem, naslovljenih na urad. Naj takoj povem, da je ta stran povsem identična tisti, ki jo je imel že ves čas svojega mandata prejšnji predsednik Danilo Türk – od njega je prevzeta. Pod zadnjo točko najdemo omembo moralne avtoritete, ki da jo ima predsednik republike:
Seveda sem šel takoj pogledati, kako zveni stran v originalu, torej slovenščini. Na svoje veliko presenečenje sem ugotovil, da na mestu, kjer bi pričakovali frazo »moralna avtoriteta«, najdem drugo, »politična avtoriteta«:
Preostanek besedila te strani je povsem identičen tistemu, ki ga najdemo pri prejšnjem predsedniku: kot rečeno, ga je Pahor od svojega predhodnika v celoti posvojil. Zgolj za primerjavo, kakšen je bil videti ta del besedila do 4. septembra letos in pri prejšnjem predsedniku republike:
Pozabljeno v prevodu
Očitno v uradu predsednika niso dovolj temeljito izvedli spremembe – pozabili so na angleški prevod. Ne vem sicer, če bo zdaj predsednik kaj manj moralna avtoriteta in bolj politična le zato, ker je zbrisal tako omembo, sploh v luči dejstva, da v resnici niti doslej ni želel delovati v skladu z njo.
Toda takšna potvorba nas res spomni na kakšne druge: recimo tisto, kako so Janševi njegovemu predhodniku podtaknili arhivsko sestavljanko, da bi ga kompromitirali. Razlika je sicer očitna, prvi se je zatekel v falsifikacijo nekoga drugega, medtem ko se aktualni predsednik trudi prikrito potvarjati kar lastne dokumente. Neka praksa torej, ki malce spominja na brisanje zgodovinskih dejstev in tudi na Pahorjevo posredno podporo domobranskim resnicam.
Dosedanja javna polemika
Opisani poseg po moje dokazuje stisko in zadrego, v kateri so se v predsednikovem kabinetu znašli. Žal mi ni znano, če so to storili še s kakšno drugo besedilno intervencijo in kako daleč so pri tem šli. Ali so pripravljeni iti. Prepričanjska logika, ki poganja takšna dejanja, je očitno takale: »Naš predsednik ne želi biti moralna avtoriteta. Javnost se temu čudi in nek njen del dokazuje, da je s tem v protislovju s samim sabo in funkcijo, ki jo opravlja. Protislovja izvirajo iz poprejšnjih izjav in kontekstov, ki bi dokazovali, da je predsednik verjel ali verjame ali ravna kot moralna avtoriteta. Torej bomo takšna dokazila izbrisali.«
Medtem ko se v volilni kampanji nekateri javni komentatorji še naprej trudijo pokazati, da predsednik republike ni moralna avtoriteta bodisi skozi redukcijo te funkcije na »ustavno branje«, karikiranje na nekakšno transcendentno in dogmatično posedovanje moralnih resnic (kakršno je denimo pripisano papežu kot božjemu odposlancu), ali pa hoteno oziroma nehoteno enačenje konceptov moralnosti in moraliziranja, se je ob tem pač treba zavedati tudi dejstva, da je velik del javnih polemik posledica domačijske prakse, po kateri uredniki in novinarji po črednem nagonu množično interpelirajo piarovce in marketinške strokovnjake v politične poznavalce. Dodatna zadrega, kajti res ne vem, kaj bi takšni vedeli o morali in etiki ter njuni družbeni nalogi.
Če predsedniška funkcija prvega državnika ni nosilec nobene posebne moralnosti, zakaj bi potem bila katera koli družbena vloga ali status, recimo starša, učitelja, rektorja, državnika, premiera, etc.? Že na ravni percepcije javnosti in družbenega diskurza hitro ugotovimo, da moralno avtoriteto največkrat opazimo šele takrat, ko jo evidentno pogrešamo. Majhen paradoks je, da smo pri Pahorju pretežno opazili njegov manko moralne avtoritete šele v trenutku, ko je sam izustil ta koncept in se mu odrekel – v resnici bi mu smeli zaradi poniževanja predsedniške funkcije to očitati že bistveno prej. V nečem je namreč vendarle konsistenten: da se je v svojem mandatu s svojo odpovedjo funkciji, flirtajočim populizmom in afnanjem taki avtoriteti resnično že sam odpovedal.
Še ena podobnost: Trump versus Pahor
Američani niso potrebovali Trumpove izjave, da ne želi biti moralna avtoriteta, da bi to opazili. Aprila lani sem objavil razmislek, v katerem sem primerjal populizem ameriškega in slovenskega predsednika in ugotavljal, da mora nekdo, ki ne oporeka Pahorjevemu, dejansko sprejeti tudi Trumpovega.
In podobno, kot zaradi koketne norčavosti našega predsednika nekateri verjamemo, da bi ta moral oditi s tega položaja, se tudi Američani sprašujejo, kako je lahko Trump še sploh kakšna moralna avtoriteta. Povedano drugače, pripis »moralne avtoritete« predsedniku republike, kakorkoli nesporno drži, da je omenjeni koncept precej nedorečen, očitno ni le kakšna domača partikularija, kot bi želeli nekateri minimizirati.
Ko sem med rutinskim preverjanjem, kako v tujini percipirajo svoje predsednike kot moralne avtoritete, naletel na radirsko akcijo Pahorjevega kabineta, sem tudi sam postal presenečen nad osupljivo podobnostjo, saj praktično ob istem času, ko se zgražamo nad Pahorjem, Američani takisto počnejo s svojim predsednikom.
O tem se lahko, če pustim vsebinska preigravanja ob strani, prepriča že površni bralec nekaterih ameriških časopisov, kot so How Donald Trump is destroying the presidency’s moral authority (Washington Post), Has Trump Lost His Moral Authority for Good? (NBC News), Scott: Trump’s ‘moral authority is compromised’ after Charlottesville (CNN), Unlike His Predecessors, Trump Steps Back From a Moral Judgment (New York Times,»The presidency is a center of moral authority in this country«), Trump lacks moral authority to lead the nation (San Francisco Examiner in Huffington Post).
Da se čudimo nepripadnosti in odrekanju funkciji moralne avtoritete, če pustimo nekaj posebnosti ob strani, očitno ni ravno slovenska posebnost. Bila pa bi izziv natančnejša primerjava, koliko sorodnosti vsebujeta Trumpov norčavi infantilizem in Pahorjeva koketerija kot predsedniška sloga vladanja.
Sklep
Ne vemo, ali je za to, ker je Pahor na svoji spletni strani šel v brisanje (edine?) omembe njegove funkcije kot moralne avtoritete, zdaj postal kaj manj pričakovana avtoriteta tega tipa. In obratno, ker je poudaril, da ne želi biti moralna, temveč politična avtoriteta, ali bo z mehaničnim potvarjanjem avtomatično postal to drugo?
Že res, da razumemo, da to nikoli ni bil, zaradi česar ga nekateri nenehno grajamo, toda deklarativna vrednost njegovega stališča, da se to ne trudi biti in ne želi biti, še naprej ostaja katastrofalno stališče. Potvarjanje vsebin na njegovi strani tega spoznanja ne bo spremenilo. Kvečjemu bo pritrdilo oceni, da nemoralne neavtoritete nimajo nobenih težav s potvarjanjem.
Več:
Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta
O moralni avtoriteti predsednika republike: odgovor Matevžu Krivicu
You must be logged in to post a comment.