Kdaj se je v diskurz predsednika vlade prikradla ljubezen? No, sprva je bila vera in z njo je, nekam pričakovano, prišla tudi ljubezen. Zdi se, da je vera gospoda predsednika vlade Mira Cerarja zelo močna. Tokrat vera v Slovenijo.
Pred nekaj dnevi je v svojem govoru na državni proslavi ob dnevu suverenosti v Kopru dejal, citiram: »Moja vera v Slovenijo je vedno bila in ostaja neomajna«.
Poceni je pihal na dušo državljanom, izpostavil domoljubje, odločnost in pogum. Poudarjal je temelje naše državnosti. S tem pa tudi temelje naše nove samozavesti in odgovornosti. Čutimo bolečino v želodcu? No, recimo da verjamemo v te domoljubne besede. A je verjetno treba verjeti tudi angleškemu pisatelju Samuelu Johnsonu, ki je dejal, da je domoljubje zadnje zatočišče malopridneža. Njegovi izbrani izrazi.
In potem je sledilo presenečenje. Po tistem, ko je pritrdil svoj veri v Slovenijo kot demokratično in pravno državo, ki spoštuje človekovo dostojanstvo in daje mladim generacijam realno upanje in možnost, da bodo živeli polno življenje, je nadaljeval še bolj osupljivo. Začel je govoriti o ljubezni. O pomenu ljubezni, ki drži življenje pokonci. Ne samo posameznikovo, tudi naše skupno. Pred nami se je Cerar razodel kot človek. Take so njegove srčne besede iz govora:
»In če pomislimo, koliko ljubezni je bilo potrebno, da smo kot številčno majhen narod skozi stoletja obstali in nato celo ustanovili lastno državo, verjetno ni naključje, da je angleška besede ljubezen (»love«) – in angleščina je danes eden najpomembnejših jezikov sveta – vsebovana tako v slovenski besedi človek (č-LOVE-k), kot tudi v besedi Slovenija (S-LOVE-enija).«
Veliko ljubezni, kajne? Kamorkoli pogledate, karkoli rečete! Epifanija človeka, ki je Slovenijo obdala v bodečo žico, je verjetno na dan suverenosti delovala suvereno le za eno osebo. Njega samega.
Kako je s tem ljubezenskim napojem? Ali drži, kar je nakladal Cerar? Ne drži. Da bi obstajala kakšna nenaključna povezava med slovenskima izrazoma »človek« in »Slovenija« ter angleškim izrazom za ljubezen, »love«?
Malce jezikoslovja in etimološke analize ne more škodovati. Angleška beseda ‘love’, ljubezen torej, prihaja iz staroangleškega glagola »lufian«, kar seveda pomeni »odobravati, ljubiti, ljubkovati, ceniti«. Samostalnik »lufu« je pomenil ljubezen, privlačnost, prijateljstvo. Beseda je protogermanskega izvora, prihaja iz *lubo in spet pomeni ljubezen.
Beseda človek, kot vemo, prihaja iz praslovanščine, kjer je *čelovek zloženka, pravi Marko Snoj. Njen prvi člen je soroden praslovanskemu izrazu *čelad, kar pomeni »veliko družino«, »rod«. Drugi del besede človek prihaja iz litovskega *vaikas, kar pomeni »otrok«. Prvotni pomen besede človek je torej »otrok družine, rodu«. Premier Cerar se zato hudičevo moti, ko meni, da ni naključje, da slovenska beseda »človek« nenaključno vsebuje angleško besedo ljubezen, love. Ne, te črke vsebuje popolnoma po naključju.
In tudi slovenska beseda Slovenija popolnoma po naključju vsebuje angleško črke angleške besede ljubezen, love. Po nekaterih domnevah prihaja beseda »slovenski« iz izraza za prebivalce ob reki Slova ali Slovy. Indoevropska baza zanjo je *kleuh, kar pomeni »čistiti, umivati, izpirati«. Po neki drugi, starejši razlagi, naj bi ime ljudstva *Slovene bilo izpeljano iz praslovanskega izraza *slovo, kar pomeni ‘beseda’. Cerarjeva teorija je s tem popolnoma padla v vodo. Izpadlo je, da je zgolj poceni verbalni in besedotvorni populizem.
Retorika ljubezni, ki jo uganja Cerar, je zaenkrat le to – prazna politična retorika. Ni se še povzpela na raven Pahorja, ki mu ni težko sebe postaviti na raven upodabljanja ljubečega – v igri zaljubljenosti, ki jo je svojčas igral kot golobček v odnosu do svoje Jadranke.
Filozof Søren Kierkegaard je dejal, da je politika egoizem, preoblečen v podobo ljubezni. A zdaj razumemo danskega misleca? Če bi politiki govorili o svoji zasebni ljubezni, ženah in ljubicah, bi pogojno še razumeli. Toda ko vzhičeno razpravljajo o ljubezenskem izvoru slovenstva, o naši lastni ljubezenski biti, o ljubezenskem izvoru vseh nas, potem je to tako sladkobno patetično, da se moramo prijeti ne samo za denarnice, ampak tudi za boleče srce.
Pesniški surplus:
Jana Kolarič
LJUBEZEN JE (LE) BESEDA, sonet
Tu manj nevarni se mu zdijo zdrsi,
namesto etike proslavlja – besedišče,
človeka in ljubezen v Kuri išče.
»V Sloveniji je ‘love’,« se je izprsil,
namignil nam, da ima pri tem zasluge
in – pri Angležih vsaj – s tem več ugleda?
Sporoča, da ljubezen je beseda.
Okrog je zrak. Folk mrkne naj od tuge!
Ko puhli flanc napade zgodovino,
lahko nas zaskrbi za domovino.
Četrt stoletja dol po toboganu –
to pomni folk. Elita: rop po planu.
Ko gledaš ga, ne moreš brez občutka:
v propad nas vodi ta osladna lutka!