::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Prave ženske, potrošništvo in feminizem

Popolnoma se strinjam s protestnim sporočilom Feministične fronte proti napovedanemu in kasneje tudi odpovedanemu festivalu  Femme Féminité v Cankarjevem domu.  Besedilo je razumljivo in tehtno, objavljam ga spodaj, podpisal sem ga tudi sam.

Zato samo kratek komentar. Če prav razumem, je to prvo dejanje »Feministične fronte«, ki ni noben poseben civilnodružbeni subjekt ali organizacija, ampak morebiti le ad hoc označevalec za podpisnike protesta, posamezne in skupinske, ki je sledilo odkritju, da se v hramu kulture pripravlja bizaren festival, posvečen ženskam.

Naletel sem zgolj na dve omembi pisma, v Mladini na strani časopisa Narobe. Premalo? V resnici ne mislim, da je dogodek, ki je grozil, da bo realiziran, kakšna zelo velika manifestacija; prej imam občutek, da bi tudi brez protesta izpadel precej klavrno, saj je ob zaključku organizatorica Urška Faller, po vseh pikrih in nespodobnih besedah, končno sporočila, da odpade zaradi premalo prijav. Verjetno kar blizu temu, kar bi se zgodilo tudi sicer. Tudi verjamem, da je reakcija bila potrebna in je učinkovito sprožila refleksijo o nekaterih prezrtih samoumevnosti v artikulaciji stereotipov o ženskah.

Kar mi ni bilo všeč, je bilo prvo pismo zvečine akademskih podpisnic, ki se naslavlja na direktorico Cankarjevega doma z zahtevo, da se festival odpove. Spet ne zato, ker bi takšno gesto ne imel za pravilno, ampak zaradi načina, na katerega to storijo. V pismo namreč ob dolgem citatu iz spletne strani festivala ne najdemo niti poskusa artikulacije argumenta, čemu apel po odpovedi gostoljubja. Prodajanje samoumevnosti ni zame, sklicevanje na avtoriteto tudi ne. No, k sreči pogrešano pojasnilo vsebuje pismo ti. Feministične fronte. Če se nekdo odloči, da decidirano zahteva odpoved gostoljubja tretji strani, bi kaj takšnega moral pač nujno vključiti v svoj dopis, sicer zahteva deluje neprepričljivo pokroviteljsko.

Feminite pismo protesta

V smeri kritičnosti tega prvega »akademskega« dopisa Cankarjevemu domu se je gibala Delova kolumnistka Katerina Vidner Ferkov – če prav razumem, zaradi očitka o pretiranosti reakcije na nekaj, kar je videti »kičasata verzija potrošniškega koncepta ženske« in nima izrazito sporne vsebine:

Kaj je spodbudilo najvidnejše avtorice na področju enakosti spola, sociologije in ženskih študij, da so se odločile za dopis? Festival organizacije Femme Feminite, ki marca organizira srečanje z več delavnicami. Po pregledu programa gre za kičasto verzijo potrošniškega koncepta žensk, vendar brez izrazito sporne vsebine. Program festivala Femme Feminite deluje kot patriarhalna kapitalistična verzija ženskosti, podobno kot televizijske reklame, saj obiskovalke spodbuja, naj »živijo kot milijonarke«, in jih hkrati miri, naj ne bodo preveč samokritične. Pri tem jim ponuja tisoč in eno možnost za popravke.

Razumevanje ženske in ženskosti je zahtevna tema tudi za tiste, ki se z njim profesionalno akademsko ukvarjajo. Največkrat celotno znanstveno kariero. Povprečna ženska iz svojih izkušenj, prepričanj in socialnega okolja izbere tisto, kar ji najbolj ustreza. Pri tem je največkrat omejena zaradi številnih dejavnikov. Patriarhat in neenakost, ki ju še poglablja kapitalizem, pa sta dve najbolj prisotni družbeni strukturi, ki ženskam dobesedno giljotinirata možnost izbire načina, kako živeti kot ženska.

Program festivala je znanstvenice zmotil, ker se jim zdi v današnjih časih »grotesken« in ker ne spodbuja ohranjanja težko pridobljenih pravic žensk v slovenski družbi. Presenetljivo, program festivala ne predstavlja niti približno takšne degradacije za ženske, kot je, na primer, premiera filma 50 odtenkov sive, ki promovira sadistično izživljanje nad ženskami, v državni Operi. O spornosti te poteze je pisala že Delova novinarka Jela Krečič.

Oglaševanje za film ostaja, omenjeni festival pa bo očitno imel težave, kot je zapisala organizatorka: »Ukinili so nam tiskane oglase, odstranili so nas iz spletne strani in še in še in še. Ali smo res tako prestrašena družba ali kako naj temu rečem?«

Ostane torej le še vprašanje, zakaj bi nekdo menil, da so kičaste in potrošniško motivirane vsebine promocijskih festivalov ženstvenosti kaj manj sporne. In omenjena je res bila na prvo žogo, plehka in pocukrana. Iz naslednje kolumne iste avtorice pa bi lahko razbrali, da jo je zmotila over-reaction na festival, njen očitek gradi na presoji o pretiranosti reakcije:

Je mala akademija oblikovanja obrvi in uslužna postrežba možu s prisiljenim nasmeškom res najhuje, kar se godi ženskam v Sloveniji?

Resnično, pustimo ob strani mlado podjetnico, ki je pač hotela organizirati festival po svojem okusu, in očitno je še cela vrsta žensk, ki mislijo podobno kot ona.

Po tej analogiji lahko prepovemo tudi vsak seksistični plakat, ki buta v nas iz skorajda vsake revije, oglasa, filma, podobe. Zakaj nimamo uspeha? Ker mednarodnega podjetja s finančno močjo pač ni tako lahko odstraniti kot ene Urške.

Ferkov Urška feminizem

Čeprav je omenjena Urška postala malodane mučenica v delu desno usmerjenih medijev, naklonjenih »družini« in očitno tudi »pravi ženski«, od 24kul.com do portala casnik.si,  je očitek zdaj razločno obarvan z nekakšno alergijo proti »borbenemu« feminizmu. Če prav razumem kolumnistko, uporablja vatel, imenovan »tudi ti«, tu quoque. Češ: pa saj počnejo to tudi drugi, čemu ste izbrali Urško? Protiargument proti tej vrsti zmoti je enostaven: res je, tudi drugi delajo kaj podobnega, toda če to počnejo, zato ravnanje Urške ne more biti bolj sprejemljivo.

Druga opazka, s katero operira kolumnistka Dela, pa leti na šibkost tarče – očitek je, da se je bilo spraviti na »eno« Urško enostavno, da so druge tarče težje. Spet: že morda, toda čemu bi potem smeli iz tega izpeljati miselno solidarizacijo? In če ne gre za to, kaj sploh še ostane od očitka?

V tem mestu ni prostora za seksizem!

Med 26. in 28. marcem je v Cankarjevem domu napovedan »festival ženstvenosti« Femme Féminité, ki pod pretvezo prizadevanja za dobrobit žensk s predavanji, kot so »Ženska, utihni in poslušaj me!« in »Kako (p)ostati najboljša žena, partnerica, mati«, spodbuja patriarhalno podrejanje ženske in prispeva k diskriminaciji vseh, ki ne ustrezajo njihovemu idealu »prave ženske«. Na festival želimo opozoriti v kontekstu patriarhalnih praks, ki se vse bolj razraščajo in utrjujejo v javnem prostoru in so gonilo težnje po ponovni tradicionalizaciji žensk.

Iz programa festivala je razvidno, da gre za neoliberalen projekt, ki posameznice iztrga iz družbenega konteksta in jim onemogoča kritično prevpraševanje lastne pozicije. Pravzaprav jim festival ideje ženstvenosti vsili tako, da jih postavi kot ideal, ki se mu je mogoče približati le s prilagoditvijo spolno stereotipnim družbenim pričakovanjem. V ta namen žensko telo postane orodje in blago, s katerim se ženska lahko proda v javnem, zasebnem in poslovnem življenju. Ne more biti bolj očitno, da je v tem procesu nemogoče ostati subjekt. Nasprotno, že sami naslovi dogodkov dokazujejo, da gre za skrajno objektivizacijo, pri čemer je očitno po mnenju organizatoric in organizatorjev to nujno, da bi bila ženska lahko “najboljša žena, partnerica in mati”. S tem žensko postavljajo v odnos odvisnosti od moškega in je seveda niso zmožni misliti izven tega odnosa. Ob vsem tem pa menijo, da bi ženska morala “poosebljati pozitivno energijo”, kar nenazadnje pomeni stigmatiziranje širokega spektra čustvovanja, predvsem tistih čustev, ki omogočajo ljudem, da zaznajo, da je obstoječ družben sistem izvor mnogih stisk in krivic ter jih mobilizirajo, da ukrepajo proti njim. Mnogi dogodki v okviru festivala so namenjeni prav nasprotnemu – individualizaciji družbenih problemov in spodbujanju občutka osebne krivde. Namesto mobiliziranja za spremembe festival ženskam ponuja produkte in storitve, ki jim obljubljajo “razrešitev te krivde” na individualni ravni in doseganje ideala ženstvene ženske. Ženskost je torej nekaj, kar je mogoče doseči s potrošništvom in discipliniranjem svojega telesa in psihe.

Le na prvi pogled preseneti, da Cankarjev dom gosti tak festival. CD je sicer javna ustanova, ki naj bi delovala v javnem interesu, a hkrati predstavlja eno osrednjih nacionalnih kulturnih institucij, ki kot takšna deluje v okviru nacionalne ideologije. Če naj bi javni interes pomenil zadovoljevanje potreb vsega prebivalstva, je nacionalna ideologija vedno izključujoča, saj se na podlagi dominantne narodnostne skupine vzpostavlja nasproti drugim nacijam, priseljenkam, migrantkam idr., in je zatiralska do žensk, saj jih z vidika državotvorne ideologije sili v edino družbeno priznano vlogo, tj. vlogo matere, ki se žrtvuje za družino in domovino.

Celoten festival temelji na subtilnem seksizmu, ki ni očiten na prvi pogled, a ni zato nič manj škodljiv. Retorika, ki jo uporabljajo organizatorke in organizatorji festivala je navidezno pozitivna, polna lažnih postulatov, kot so boginja, srce, milina itd., a v sebi skriva zahtevo po retradicionalizaciji spolnih vlog. Filozofija festivala sloni na kritiki ženske emancipacije, ki naj bi bila vzrok za vse več bolezni med ženskami. Ne revščina, brezposelnost, prekarnost, nasilje – za stiske je kriva emancipacija. Še več, zaradi delovanja zunaj doma naj bi se ženske tudi anatomsko izrodile, dokaz česar naj bi bili večja mišična masa, širše čeljusti, večja stopala. Tu gre za izključevanje vseh žensk, ki fizično ne ustrezajo edini pravi podobi ženske, ki jo ponuja ta festival. Hkrati pa gre tudi za namerno zlorabo znanosti in napačno interpretacijo njenih izsledkov, da bi opravičili neenakost spolov kot nekaj naravnega.

Skrb, da bi ženske opustile materinstvo in družinsko življenje je odveč, saj raziskave kažejo, da se je stopnja rodnosti spet zvišala in da ženske še vedno opravljamo veliko več neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela kot moški. Pod krinko nove vizije ženskosti Femme Féminité tako ponuja tradicionalno vlogo, ki v nasprotju z retoriko festivala nikoli ni bila zares presežena, festival pa jo še dodatno utrjuje.

Govor o izključno heteroseksualnih in cisspolnih ženskah ženske razume zgolj v okviru heteronormativnega binarnega spolnega sistema, ki je sicer tudi družbena matrica, znotraj katere so ženske obravnavane kot drugorazredne osebe. Festival Femme Féminité ne sprejema pluralnosti in raznolikosti spolnih usmerjenosti ter spolnih identitet in s tem popolnoma izbriše lezbijke, biseksualke, panseksualke, transspolne ženske ter nebinarne in queer osebe. Ženske predstavlja tudi izključno kot objekte poželenja, ne pa kot posameznice z lastno avtonomijo in možnostjo odločanja glede svoje seksualnosti.

Pozivamo vse pobude, kolektive in posameznice, da skupaj zgradimo kritičen diskurz proti patriarhalni in heteroseksistični nadvladi. Spodbujamo vse do festivala kritične artikulacije, vse akcije in prakse, ki bodo v javni prostor vnašala nepatriarhalno podobo ženske. Prav tako zahtevamo, da Cankarjev dom festivalu odpove gostoljubnost. Pošljimo jasno sporočilo Femme Féminité in drugim glasnikom in glasnicam patriarhata, da za seksizem nikjer in nikdar ni prostora!

Information

This entry was posted on 08/03/2015 by in mediji, tu quoque, zmote and tagged , , , , , , .
%d bloggers like this: