::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Tajnost občil in pregon novinarjev

Zaporna kazen za fotografa Janija Božiča, rezultat sodnega pregona nekdanje ministrske predsednice Alenke Bratušek, je sporna iz več razlogov. Še bolj je zanimiva precedenčna narava primera.

Naj za začetek spomnim na zgodbo. Sedemindvajsetega februarja predlani, na dan, ko so poslanci izglasovali nezaupnico vladi Janeza Janše in za novo mandatarko izvolili Alenko Bratušek, je v parlamentu fotograf Božič, sicer trenutno živi v Londonu, z balkona posnel zaslon mobilnega telefona Bratuškove. Vsebino njenega zasebnega sporočila je dan pozneje objavil na svojem spletnem, sicer rumenem portalu Podlupo.net. Tistem, ki ga je takrat, po pisanju nekaterih medijev, obvladovala prva dama anonimnega novinarstva v Sloveniji in oglaševalskega kolača za medije v podobi Media Polis, danes sicer pomenljivo kolumnistka Požareporta in Večera obenem, Milojka Balevski.

Bratuškova je trdila, da je Božič nedopustno posegel v njeno zasebnost, zato je sprožila pregon proti njemu. Obtoženi pa se je branil, da je v Državnem zboru zgolj fotografiral, tako kot vsi drugi, in da je šele kasneje ob natančnejšem pregledu posnetka ugotovil, kaj točno je pisalo na premierkinem mobilnem telefonu opazil SMS in kdo mu je čestital za izvolitev – menda, kot trdijo v ZNP, že 20 minut pred objavo rezultatov.

Božič obsojen SIOL

Fotografov zagovornik Radovan Cerjak je v sodni spis vložil članke iz tujih medijev in se skliceval na tujo prakso, ki takšne objave fotografij politikov dopušča – celo v enakih primerih fotografiranja prenosnih telefonov.

Na koncu je pred dnevi ljubljansko okrajno sodišče fotografa obsodilo na pet mesecev zapora pogojno s preizkusno dobo dveh let zaradi kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil, pri tem pa sta svoji stališči podali tudi obe novinarski združenji, ZNP in DNS. Slednje je med drugim zapisalo:

Predsednik Društva novinarjev Slovenije ob izreku pogojne zaporne kazni za fotoreporterja Janija Božiča opozarja, da je kazensko preganjanje novinarjev s strani politikov, ki so javne osebnosti in nosilci moči, s stališča svobode govora problematično, kar potrjujejo tudi odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice. Prizadeti imajo za zaščito svojih pravic na voljo civilne mehanizme in možnost pritožbe na Novinarsko častno razsodišče. Sodišča bi morala biti pri izrekanju zapornih kazni zaradi medijskih objav še posebej previdna. Zaporne kazni zaradi okrnitve ugleda posameznika v medijih so po mnenju DNS v celoti neprimerne.

Ali je javni interes za objavo določene informacije večji od posameznikove pravice do zasebnosti, je treba pretehtati v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo pridobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša, navaja Kodeks novinarjev Slovenije, česar se morajo politiki zavedati. Za poseg v komunikacijsko zasebnost mora novinar, pa čeprav gre za političarko in je fotografija nastala v državnem zboru, izkazati velik javni interes.

Božič mnenje DNS

O primeru sem v kontekstu novinarskega imperativa o javnem interesu že pisal pred dvema letoma. Kakor opažam, pa so ostala širše povsem neodgovorjena in s strani medijev morda celo blokirana naslednja vprašanja:

(a) Kakšno je razmerje kazenske zakonodaje in novinarskih etičnih načel v danem primeru?

(b) Je bila objava fotografije v javnem interesu ali ne?

(c) Je bilo njegovo snemanje mobilnega aparata predsednice vlade novinarsko dopustno dejanje ali ne?

Iz odločitve sodišča lahko hitro izluščimo stališča: glede prvega se sodišče preveč ni spraševalo, kar mu DNS tudi očita. Še več, kategorično celo predlaga, da so »zaporne kazni zaradi okrnitve ugleda posameznika v medijih po mnenju DNS v celoti neprimerne«. Ker je Božič pogojno obsojen na zaporno kazen, torej za DNS takšna sodba ni primerna.

Glede drugega je DNS mnenja, da ni obstajal posebej velik interes, da bi Božič smel vdreti v »komunikacijsko zasebnost« političarke. Iz tega posredno sklepamo, da po njegovem mnenju fotograf ni ravnal na novinarsko ustrezen način, ker javnega interesa po razkritju vsebine ni bilo. Nasprotnega mnenja je ZNP.

Glede tretjega pa se DNS ne izreka oziroma tega dejstva ne presoja. Naj spomnim: fotograf je imel ustrezno akreditacijo parlamenta, da lahko v njem politike tudi snema, ki mu je bila sicer zaradi objave te fotografije tudi odvzeta. V okrogli mizi pred dvema letoma se je razprava gibala predvsem okoli razmerja med javnim interesom in zlorabami paparaci novinarstva – zvrsti, ki ji Božič nesporno pripada. Da bi namreč odgovorili na to tretje vprašanje, bi morali določiti merilo, po katerem lahko snemanje velja za dopustno in kdaj ne.

Fotograf se je na sodišču skliceval na dejstvo, da ni mogel prebrati vsebine SMS sporočila v hipu, ko je posnetek nastal. Na tej točki smo prisiljeni dopustiti, da to verjetno celo drži: morda je bil kader širši in je fotografijo povečal šele kasneje in na podlagi povečave lahko prebral sporočilo na njem ter ga po premišljeni odločitvi tudi objavil. Če je torej posnetek bil naključen in s tem odvezan od prepoznanja, ali je njegova vsebina merodajna za javni interes ali ne, pa takšna več ni mogla biti objava.

Sam sem zato prepričan, da dejanje fotografiranja ne more šteti za novinarsko nedopustno dejanje oziroma da je nemogoče trdno pokazati, kaj je bilo v tem konkretnem dejanju napačnega. S tem nikakor ne želim legitimirati paparaci novinarstva.

Bratušek SMS

Tajnost občil

Božič je bil obsojen na podlagi člena o 150. člena Kazenskega zakonika, ki govori o tajnosti občil. Člen nenavadno podrobno v sklopu zaščite človekovih pravic obravnava situacije vdora v »komunikacijsko zasebnost«, npr. odpiranja tujih pisem, brzojavk, pošiljk. Med drugim pravi:

»Z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta se kaznuje, kdor se z uporabo tehničnih ali kemičnih sredstev, ne da bi odprl tuje pismo, tujo brzojavko ali kakšno drugo tujo zaprto pošiljko, neupravičeno seznani z njihovo vsebino« in  »kdor se z uporabo tehničnih sredstev neupravičeno seznani s sporočilom, ki se prenaša po telefonu ali s kakšnim drugim telekomunikacijskim sredstvom« in  »enako se kaznuje, kdor s katerim izmed dejanj, ki so navedena v prvem in drugem odstavku tega člena, omogoči drugemu, da se neposredno seznani z vsebino sporočila ali pošiljke.«

Člen opisuje okoliščine, ki hitro lahko postanejo tudi novinarske ter zajemajo oboje: snemanje in obenem objavo tujih sporočil. Še več, člen predvideva in točno opisuje celo sporočila, ki se prenašajo po telefonu, kar se neposredno nanaša tudi na ti. SMS sporočila. Čeprav podrobneje sodbe ne poznamo, ne vemo, ali je bil Božič obsojen zaradi fotografiranja ali objave fotografije na svojem portalu, saj oboje šteje za kaznivo dejanje po opisanem členu. Po mojem mnenju bi sicer lahko bil obsojen le zaradi objave, ne snemanja, kot sem že pojasnil, saj je težko ali nemogoče dokazati, da se je novinar »z uporabo tehničnih sredstev neupravičeno seznanil s sporočilom«.

Toda pojasnilo kršitev naše zakonodaje še v ničemer ne prekludira kršitev novinarske »zakonodaje« in ravnanj v skladu z etični postulati in kodeksom. Očitno je želja novinarskih cehov, da njihovo novinarsko početje v prav ničemer ni ovirano, kar pomeni dvojno nevarnost: možnost stalnega posega v zasebnost posameznika, če je ta politik in javna oseba, ter odprta vrata za vse vrste rumenega, invazivnega paparaci novinarstva in fotografiranja. S tem, ko se DNS opredeljuje le do javnega interesa, njegovo stališče zajema le objavo novinarskih poročil in npr. fotografij, ne izreka pa se o dejanju, npr. fotografiranju.

Da bi novinarji smeli kar na vrat na nos vdirati v (komunikacijsko) zasebnost politikov, ker so javne osebnosti, medtem ko se npr. DNS močno trudi, da bi ta zasebnost bila sicer močno varovana, npr. v primeru mariborske tragedije, zaenkrat z njihove strani ni bilo dovolj dobro utemeljeno. Kar daje prav Božiču v konkretnem primeru, je gotovo dejstvo, da je fotografiral predsednico vlade sredi parlamenta, torej v hramu demokracije in na maksimalno javnem prostoru. S tega vidika je bila odmerjena kazen prehuda. Po drugi strani plati pa so zakoni zato, da se jih spoštuje, dokler jih ne spremenimo, saj so v funkciji zaščite naše zasebnosti in ne smejo postati podlaga za igranje novinarskih malih bogov, sploh takrat, ko so na svoji paparaci misiji.

%d bloggers like this: