::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Vsi državotvorni, vsi enakopravni

Na delu je nov Cerarjev žargon, žargon državotvornosti. Čas bo pokazal, ali gre le za njegovo hipno rabo, kajti vse več je indicev, da učinkuje kot del njegove trdne politične kateheze – s tem izrazom bom poslej imenoval skupek moralnih in političnih naukov po lastnem privatnem izboru, v primeru predsednika vlade prepoznavnem po togi dogmatičnosti in moralnem voluntarizmu.

V imenu državotvornosti je mogoče karati politično drugače misleče, zamenjati svoja stališča in z njim nadomestiti svoja etična načela. Poskušal bom pokazati troje: da je tak žargon retorična puhlica, s katero se zakriva sledi lastne nenačelnosti in preteklih dejanj, da na začetku mandata predstavlja hud poraz za njegovo prepoznavno etično agendo izgradnje bolj moralne in pravne kulture v državi, ter da je zgolj imitacija preteklih Janševih ideoloških poskusov uvedbe istega žargona, zaradi česar Cerar ni nič drugačen ali boljši od njega.

Cerar državotvornost SIOL

Državotvorne finance

V Cerarjevem besednjaku zaseda koncept »državotvornosti« po vsem sodeč pomembno in visoko mesto. Že takoj po zmagi na volitvah je zavzel ključno vlogo pri načrtovanju izhoda iz gospodarskih težav; bilo je rečeno, da bo izhod iz krize mogoč le, če se bodo stranke zedinile in ravnale državotvorno. Po drugi strani je Cerar nekajkrat naznanil, da bo eden tistih resorjev, na katerega bo njegova stranka predlagala svojega kandidata, nedvomno finančni. Zakaj, lahko uganemo: finančno ministrstvo je državotvorno, je dejal.

Slutnja, da je na delu prazen označevalec, ki zgolj evfemistično nadomešča zahtevo po brezpogojnem pokoravanju avtoriteti predsednika vlade, nereflektiranemu sledenju, se je groteskno uresničila z napovedjo, da je potrebno Alenko Bratušek podpreti v funkciji evropske komisarke:

Ocenjujem, da je za Slovenijo to izjemno močan položaj v EU. Priznati moram, da me izjemno veseli, ker je Slovenija dobila tako pomemben položaj. V tem moram, če želim ravnati državotvorno, zanemariti osebne, strokovne ali politične preference do kandidata, kajti v interesu naše države je, da ima komisarja s čim močnejšim položajem in čim večjimi pooblastili,« je dejal Cerar…

V nasprotju z demokratično kulturo in slovenskimi interesi se znova pojavlja nekaj, čemur smo priča že nekaj let. Da se tožarimo medsebojno in pred institucijami EU. Takšno početje ni dostojno naše države, zaradi tega država še vedno izgublja ugled v državi. Zato sem prepričan, da je v tem trenutku treba upoštevati dejansko stanje. Prav bi bilo, da se državotvorna drža zavzame v DZ in v Slovenji nasploh,« je dejal Cerar.

Predsednikov obrat je tu dvojen: prav on je bil tisti, ki si je prizadeval Junckerju ponuditi svoje kandidate, ker se z Bratuškovo ni strinjal. Če je Juncker že od samega začetka bil odločen izbrati svojo favoritko, o čemer ni več najmanjšega dvoma, potem je sam Cerar ravnal nedržavotvorno, ker tega v začetku ni upošteval. O njegovem odkritju kislega grozdja sem pisal pred časom. Drugi obrat zadeva načelnost moralne pozicije: če je njena kandidatura sporna in je postopek v obravnavi celo pri protikorupcijski komisiji, potem tu pač ne gre za »osebne in politične preference«, kdo nam je všeč ali ne, kot reducira predsednik, ampak za moralnost in načelnost v boju proti korupciji. To pa sta dva segmenta, na katera je Cerar v kampanji in programsko najbolj stavil. Odkritje »državotvornosti« je torej v funkciji zakritja kar dveh nerodnih sprememb, ki si jih je privoščil tako na ravni dejanj kot na ravni načel. K temu je dodal še »nedržavotvorno« gesto obtožbe tožarjenja države v tujini, kar je letelo na stranko SDS in njene poskuse problematizacije kandidature pri evropskih političnih liderjih. Državotvorno je torej po tej definiciji dvoje: zediniti se glede kandidatov, ki zasedajo zelo visoke položaje v Bruslju in pozabiti na njihove dejanske grehe in postopkovne zdrse, pa tudi v tujini zamolčati naše pomisleke.

Državotvorno modro

Novinarji so, z izjemo obeh prispevkov v dnevniku TV Slovenija in POP TV (17.9.),  v katerih sta obe novinarki zaznali preskok iz morale v retorično fufljanje, pretežno nekritično zaobšli problematičnost novoreka, ki se nam obeta. V odzivu na eno izmed vprašanj, ki zadenejo žebljico na glavico, je moral predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez povzeti modnega državotvornega duha in naznaniti, kaj se bo zgodilo, če bo mnenje KPK o postopku samokandidature Alenke Bratušek negativno. Mnenje je frapantno, ponovi Cerarjevo odločenost slediti »državotvornosti« na načelni ravni:

»Takrat bo treba modro in državotvorno ravnati in odreagirati na ustrezen način.«

Brglezova reakcija nam v čistini izriše vso omenjeno nelagodje, blišč in bedo nove retorike: če bo mnenje KPK negativno, potem sta možnosti samo dve: da se vztraja pri neprimernosti Bratuškove, ali pa da se ne vztraja. Glede na to, da je argument za državotvornost že opisan kot tisti, v skladu s katerim je »v interesu naše države imeti komisarja s čim močnejšim položajem«, Brglezova omemba modrosti in državotvornosti ne pušča nobenega dvoma: državotvornost je podana kot napoved odločanja tudi za v prihodnje, postala je čisti evfemizem za pretvarjanje, da Bratuškova preprosto mora biti komisarka, neglede na stališča borcev proti korupciji.

Cerar državotvornost Delo

V praksi to pomeni, da se torej mora vztrajati pri izbiri, posledično pa hliniti, da njeno domnevno koruptivno dejanje pač ne more vplivati na nič, saj se o tem, kot rad po novem poudarja Cerarja, odločajo v Bruslju, ne v Sloveniji. Če je temu tako, omenjena »modrost« in »državotvornost«, še vedno favorita šefa zmagovite stranke, nista nič drugega kot čisto zanikanje resnične modrosti in morale, na kateri se je stavilo. Od modre Slovenije, ambicioznega programskega načrta, že na začetku mandata ostaja le nemoralna sivina. Dodatna nerodnost je kajpak v tem, da v hipu, ko to pišem, mnenje že čaka na bližnji pošti v bližini domovališča odhajajoče predsednice vlade, vendar ga ta državotvorno na očeh vse javnosti in politike še ni uspela dvigniti.

Cerar ponovi Janšo

Domnevno ogrožena demokratična kultura in okrnjeni ugled v tujini zaradi »tožarjenja«  in pobalinstva, kot se je glasila še ena obtožba, pa sploh nista Cerarjeva inovacija. Še več, uprizarjata reprizo žargona Janeza Janše in njegovih krogov, prav tako z začetkov njegovih mandatov vlade. Marsikdo bo porekel, da je to težava predvsem za slednjega, ki po principu zrcala (in projekcije, po psihološko) drugim tako rekoč avtomatično vedno očita tisto, kar počne sam. No, odkritje, da je Cerar po svojem žargonu janšist, pa bi moralo precej skrbeti tudi njegove volivce.  Obstajata vsa dve reminiscenci na »blatenje države v tujini«. Največja in najmočnejša je bila tista, ko je novinarska peticija z obsodbo Janeza Janše, ki prevzema slovenske medije, pljusknila čez mejo. Obtožbe o blatenju so se iz ust Janše, Anžeta Logarja et consortes vrstile cele mesece. Druga je bila, ko je Janša blatenja v državi obtožil tedanjega ombudsmana in špeckahle Matjaža Hanžka, ki je v tujini urgiral zaradi primera izgona romske družine Strojan.

Janševa državotvornost je bila prav tako del širše ideološke podstati vse od volitev 2004, na katerih je zmagal pod geslom »Za sproščeno Slovenijo«. Tudi takrat je bil eden od kontekstov (prvi je kandidatura Bratuškove, drugi je blatenje v tujini) popolnoma identičen: državotvornost se je povezala z naslavljanjem na tujino, ki ga, glej ga zlomka, trenutno (celo iz zapora) izvaja prav Janša. V eni svojih analiz Janševe državotvornosti, ki se ji je v skrbi za državo priključila še domača RKC, sem decembra 2007 ugotavljal:

Cerkveni “maternalizem” v podporo državi podpira nedavno širokopotezno diskurzivno ločevanje predsednika vlade na državo in tujino, patriotizem in blatenje, državotvornost in izdajstvo. Vpeljava te geste, sicer aksiološko obarvana na dobre in slabe statiste, je bila povzdignjena v višave po invenciji “blatenja Slovenije v tujini”, ki je razjezila g. Janšo do te mere, da je obračunal z novinarji in njihovo peticijo. Celo več, podpisani novinarji so krnili ugled s tem, ko so črnili mati državo in ob tem bolj ali manj lagali, je bilo jasno rečeno. Prepoved kritike je postala državotvorna gesta, lepo zakamuflirana v skrb za domovino.

Zahtevane smernice državotvornosti so takrat prevzeli tudi Janševi mediji. Direktor TV Slovenija Jože Možina je recimo ob zapletih na slovensko-hrvaški meji poročal, da mora nacionalna televizija postopati državotvorno: »Žal se kaže, da je Slovenija soočena z v domovinski vojni nabranim hrvaškim nacionalizmom. To je trenutek, ko se moramo Slovenci poenotiti in tudi nacionalna televizija mora pokazati in kaže tisto mero državotvornosti, ki je v takih primerih nujno potrebna.« Takrat sem zapisal:

Pojem državotvornosti kreira, napolnjuje in definira ravno politika; ta določa, kaj tvori državo in kaj je opredeljeno za pravilno politično držo. Državotvornost tudi ni posebna novinarska kategorija in opredeljuje njihovo ravnanje glede na politični kriterij. Iz napovedanega stališča smemo sklepati, da se s takšnim vodilom javnega RTV servisa daje v oklepaj avtonomno delo novinarjev in se ga politizira, hkrati pa priznava zavezanost uradni politiki. Takšno stališče ni v skladu niti za napovedano depolitizacijo RTVS niti z izhodišči, ki jim mora javni servis slediti.

Za državotvornost spremni

Na hrvaškem Indeksu so Možinove besede simpatično povzeli v formulacijo o »državotvornem prilogu, kojeg je spremna dati i televizija«:

Direktor nacionalne televizije Jože Možina rekao je u srijedu da je uhićenje njihovih novinara bilo neprihvatljivo, te da se slovenska politika mora ujediniti. Tome je, kako je rekao, svoj državotvorni prilog spremna dati i televizija.

Tako kot je ravnokar potrjena nova vlada, je točno na dan začetka Janševe 10. februarja 2010 njen velik simpatizer dr. Ivan Štuhec ponudil svojo identično politično katehezo in postavil državotvornost celo nad gospodarski preboj:

»Državotvornost je zdaj na prvem mestu in glavno politično vezivo. Na drugem mestu je ustvarjanje pogojev za gospodarski razvoj in delovna mesta in na tretjem mestu utrjevanje pravne države, kar pa je v veliki meri odvisno od sodne veje oblasti, in ne samo od vlade.«

Državotvornost je torej ideologem, s katerim Cerar v čisti obliki le ponavlja izhodišča svojega predhodnika, pri čemer Janši očita pravzaprav isto, kar je ta očital drugim. Drobna razlika je morda, da je pri Janši Evropa figurirala kot Drugi, do katerega ne sme priti domače umazano perilo (in to v času predsedovanja Slovenije EU, ki ga je vodil Janša sam!), medtem ko je zadeva Bratušek v ene od dveh krakov ista, v drugem pa takšna, da predpostavlja fevdalno ravnanje, pokoravanje Bruslju tudi za ceno lastne morale. Še en dokaz več, kako je državotvornost le prazen ideološki označevalec za napolnjevanje vsebin z edino tendenco vzpostavljanja razmerij politične moči in podrejenosti, a hkrati utišanja nam neprijetnih resnic. Pravi lakmusov papir državotvornosti zato šele prihaja. Nahaja se v kuvertiran na pošti in čaka, da ga bo dvignila prejemnica.

%d bloggers like this: