Njena želja je naša želja

Alenka Bratušek rada govori o sebi v tretji osebi in ljudje so to opazili. Seveda ni edina in ustavi je niti vedno večji posmeh konkurence. Uporaba tretje osebe namesto prve ni nekaj novega ne v teh krajih in tudi ne domači politiki. V zadnjem času, bolj po spominu, so si jo največkrat privoščili Franc Kangler, Karl Erjavec, Zoran Janković in omenjena.

Postala je moteča celo do te mere, da je gospe srednjih let rabo pokroviteljsko odsvetoval najmlajši poslanec v sklicu parlamenta iz vrst SDS, Žan Mahnič:  »Pa še en nasvet. Ko boste v medijih govorili o sebi, nikar ne govorite v tretji osebi.«

V lingvistiki in psihologiji se takšna raba imenuje ileizem. Nekateri ga razvrščajo v več kategorij rabe: značilna naj bi bila za ironičen ali sarkastični govor, za govor narcisoidno inspiriranih in za pogovor z otroki (kjer otroci največkrat prav tako uporabijo prav tretjo osebo).

Pri otrocih je ileizem normalna razvojna faza v govoru.  Ko Lan reče »Lan mora it spat« ali »Lan je žejen«, se to največkrat zgodi, ker naši malčki še niso začeli ločevati med osebnim in svojilnimi zaimki (»jaz« vs. »meni«, »ti« vs. »tebi).  Ker v pogovoru s starši in drugimi slišijo svoje ime na začetku tvorjenega stavka, ga enostavno ponovijo, razen tega v svojem zgodnjem razvoju še ne razumejo povsem funkcije zaimkov.

Psihologija bi najbrž znala povedati, da se odrasli v ileizem zatekajo takrat, ko so v stresu in delujejo obrambno. Nekateri ga rezervirajo za prestrašenost, spet drugi govorijo o ljudeh skromnih mentalnih sposobnosti. Hrvati se očitno s fenomenom ukvarjajo še bolj pogosto kot v Sloveniji, za zagrebškega župana so našteli nekaj ljubkih primerov takšnega samoreferenčnega govora:

– Milanu Bandiću reći da se boji medija je kao ribi reći da ne zna plivati.

– Napisat ću knjigu, pa ćete vidjeti, što su u policijskoj stanici napravili Milanu Bandiću.

– Dok ministri idu na obavijesne razgovore, vi pitate o Milanu Bandiću. Smiješni ste.

– Što vi mislite da je Milan Bandić toliko moćan da bi to sve stornirao.

– Napisali ste puno članaka o Bandiću, a Bandić je najjednostavniji čovjek u Hrvatskoj.

Alenka, ki si ne želi

Primeri nove evropske komisarke, če se ne bo kje zataknilo,  pa so včasih vendarle nekoliko drugačni. Ob običajnih lahko opisujejo tudi mentalna stanja, kar je po svoje nenavadno. Predstavljajmo si klasičen primer, npr.  ljubljanskega župana, ko zase reče:

Nobena tožba ne govori o tem, da je Zoran Janković kaj dobil.

In opazujmo, ko ileizem opisuje lastno mentalno stanje (»Želja Alenke Bratušek ni pomembna«):

»Ni pomembno ali si Alenka Bratušek želi biti komisarka ali ne. Želela bi si, da to polno odgovornost prevzame nova vlada,« je po seji vlade povedala premierka, ki opravlja tekoče posle Alenka Bratušek.

Takoj ugotovimo razliko: potujitveni učinek, nekakšen infantilizem in bizarnost sta v primeru opisa lastnih mentalnih stanj nekako podvojena. V uho na gresta s še več zadržka – saj bi vendar pričakovali, da našo nabolj subjektivno plat, naša prepričanja in želje, opisujemo pač s prvo osebo. Naše čudenje je še večje, naša domneva, da bo pri opisu mentalnih stanj uporabljeni ileizem moral imeti še izrazitejše razloge za svoj nastop, pa upravičena.

Slovenizem in naš ponos

Kolega sociolog me je opozoril, da so morda svetovalci komisarke Bratuškove heglovci. Zakaj? Tu res sledi preobrat. Predstavljajmo si njeno izjavo:

Upam, da je Slovenija ponosna na to, kar nam je Juncker namenil.

Vidimo, da izjava več ni klasični ileizem. Alenka res referira na samo sebe, na njeno novo funkcijo podpredsednice in evropske komisarke (in to še pred zaslišanji in mnenjem KPK), vendar se ne nanaša nase kot Alenko Bratušek kar tako, simpliciter, temveč kot komisarko. Referira na neko posebno funkcijo, ki jo opravlja, katerega čisto nasprotje je referenca na lastne želje.

Skratka, čutni vtisi nas varajo, naš vtis, da bo v Bruslju oseba Alenka, več ni zatrjevan. Ileizem se ni zgodil, kajti v Bruslju bo Alenka kot skozi funkcijo komisarke kar Slovenija kot takšna, ne Alenka. Razlog  ponosa, na katerega apelira Alenka Slovence, več ni ona sama, razlog je Slovenija sama – ileizem se nanaša na Slovenijo. »Slovenija je lahko ponosna na to, da je v Bruslju«. Bratuškova je tu postala le njena naključna utelesitev, je tako rekoč delo zvijačnosti uma (List der Vernunft), emanacija slovenskega duha v toku zgodovine.

Alenkin poljub z Junckerjem je zdaj poljub Slovenije z Brusljem (ali Junckerjem), entiteta več nima leopardje kože, temveč navadno kurjo, sladkanje z belgijskimi pralinami pa je stvar sladkosnednosti Svetovnega duha.

In zato lahko Bratuškova vedno reče: si res ne želite več Slovenije v Evropi? Takemu jezikovnemu slogu bi lahko s fancy besedo dejali »slovenizem« in ga razumeli kot avtoterapijo za neozdravljivi ileizem. Kar najbrž tudi je. Še bolj pa bo najbrž držalo, da sta ileizem in slovenizem le načina jezikovne manifestacije zadrege naše lastne (nezavedne) želje, ki nas ves čas izdaja. Načina zanikanja, načina prevajanja »moje želje« v »našo (slovensko) željo«, da bi se politično preživelo plazove kritik. Tovrsten pripis želje pa je seveda perverzen – ponujanje sebe na piedestalu nas vseh pač nima našega dovoljenja.