Kako snedena beseda ohranja politično stabilnost

Pred slabim tednom sem na tej strani opozoril na nenavadno dejstvo, da mediji molčijo o zavezi predsednice vlade Alenke Bratušek glede tega, da ne bo kandidirala za predsednico stranke Pozitivna Slovenija, če bo to storil Zoran Janković.

Bratuškova je namreč napovedala svojo kandidaturo, še preden se je zanjo odločil slednji.

Dokazoval sem, da je s tem storila moralni prekršek in da imajo novinarji, po vsem sodeč, spomin zlate ribice in so torej nesposobni nanj opozoriti, ali pa morda ne želijo drezati v političarko iz neke druge agende. V ta namen so povsem opustili reminiscenco na njene javne obljube nekaj mesecev nazaj. V obeh primerih ravnajo skrajno neustrezno in neprofesionalno.

It’s politics, stupid!

Deležen sem bil dveh nasprotnih argumentov, npr. v komunikaciji na FB profilu. Oba bi lahko skrčil takole:

(1)   It’s politics, stupid! Politiki pač lažejo, snedajo besedo in jih sprevračajo. Imeti visoka moralna pričakovanja nima nobenega smisla!

(2)   Očitek ni upravičen: Alenka Bratušek zaenkrat še ni storila prav nobenega prekrška, saj še vedno lahko nastopi situacija, da bo kandidaturo umaknila, če bo kandidiral Janković. Zato moramo čakati na njegovo odločitev.

Prvi protiargument se mi zdi prostaški. Če politike odvežemo sleherne zahteve po moralnosti in povsem znižamo pričakovanja glede njihovih ravnanj in obljub, si kot državljani pljuvamo v lastno skledo. Potem dobimo točno to, kar imamo, namreč od ljudstva odtujeno sfero političnih odločevalcev in obenem nobene pravice, da bi se nad njimi pritoževali.

Drugi protiargument se mi je zdel logično na mestu, četudi psihološko in proceduralno neprepričljiv. Zakaj in čemu bi Bratuškova namreč hitela napovedovati in vlagati kandidaturo, s tem tudi prehiteti konkurenta, če resno razmišlja o tem, da bo držala svojo besedo in jo kasneje tudi umaknila? Nesmisel. Mar ni verjetneje, da se iskreno podaja v tekmo, da želi tekmeca prehiteti in deplasirati? Da je, skratka, pač spremenila svojo odločitev?

Zlate princeske

Od včeraj naprej več ni nobene dileme: Alenka Bratušek je storila moralni prekršek. In novinarji so že vedno njena zlata ribica: morda  princi in princeske res niso ujeti v akvarij, kakor v predsedniški palači, temveč zato niso nič manj nesvobodni.

Zakaj od včeraj, 23. septembra? Ker je v enournem pogovoru za TV Slovenija predsednica vlade povedala naslednje:

Glejte, v demokratičnih strankah, kar PS vsekakor je, ne bi bilo popolnoma nič nenavadnega, da na kongresu kandidira več kandidatov. Mislim, da so socialni demokrati nazadnje imeli tri kandidate. Jaz ne bom rekla, da je to spopad, bo kongres in volitve, kot vsake druge volitve v marsikateri stranki.

Dvomov več ni velikih: tudi če se kot kandidat pojavi Janković, se Bratuškova ne umika. V pogovoru z Natašo Rijavec Bartha je na vztrajanje navedla razlog, zakaj se je odločila za kandidaturo: ker verjame, da bo z njo prej dosegla politično stabilnost v državi in vladi:

Politična stabilnost je najpomembnejša stvar v državi, zato je bila moja odločitev takšna, kakršna je bila.

Toda pozor: njena razlaga za odločitev za kandidaturo priskrbi zgolj razloge o odločitvi, ne pa nujno tudi za spremembo lastne odločitve. Povedano enostavneje: Bratuškova nam še vedno dolguje pojasnilo, zakaj si je premislila. Na neki točki sicer priznava, da je razlog njenega »pre-misleka« v njeni slabi presoji:

Torej ste pred meseci, ko ste dejali, da se boste umaknili od kandidature, premalo pomislili na politično stabilnost?

Ja, podcenjevala sem politično stabilnost.

Vendar je tudi takšna dikcija neprecizna: novinarka »umika od kandidature« ni postavila v ustrezen kontekst, saj Bratuškova ni napovedala umika kar tako, generalno, temveč pod čisto določenimi pogoji: le v primeru kandidature tekmeca. In zato je lahko tudi odgovor bil le generalen. Očitek o snedeni besedi se ni mogel artikulirati v ustreznem specifičnem moralnem kontekstu.

Sklep

Odločitev premierke, češ da si je le premislila, pa je utemeljena neprepričljivo. Argumentacijo je stavila na »politično stabilnost v državi« in ona je tista, ki se bo zanjo žrtvovala in zato snedla besedo. Toda novinarkin izziv je ob tem ostal neodgovorjen: »Če se bo odločil tudi on za kandidaturo, bomo torej oktobra gledali namesto reševanja države spopad na vrhu Pozitivne Slovenije?«

Točno: mar ni gesta njene kandidature hkrati tudi gesta največjega rizika, da pride do politične nestabilnosti? Saj bi oster spopad za šefa PS lahko pripeljal prav do tega, pred čimer najbolj beži! Stališče Bratuškove spodbija kar samega sebe.

Včerajšnji nastop na TV Slovenija ni le odkrito navrgel nekaterih okoliščin njene »prelomljene besede«. K sreči je prvič prikazal tudi novinarko, ki si je sploh drznila premierko vsaj v nekem obsegu povprašati po konsistenci njenih izjav. Še vedno pa velja, da praktično ni nikogar med novinarji, ki bi znal ali želel postaviti takšno prelomljeno besedo v nek moralni kontekst in dejanje ustrezno ovrednotiti.