::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Priskutno novinarstvo: premierka na vlaku

Oddaja Dobro jutro je sicer bolj sproščenega družinskega formata, toda TV Slovenija si je s posnetkom Alenke Bratušek na vlaku (ali sestopu z njega) in kolesu ob tednu mobilnosti vendarle privoščila korak preveč. V njem novinarka Ana Tavčar Pirkovič ni zgolj prevzela novinarske funkcije in ostala pri njej, temveč se je prelevila v vlogo angažirane dvorjanke, ki premierko na železniški postaji nestrpno pričaka, pospremi, spodbuja in jo ponuja kot odličen prodajni artikel,  četudi si morda celo domišlja, da mora to početi v imenu javnosti in njenega interesa:

Bratušek teden mobilnosti vlak kolo

Novinarka s sicer osladnim pristopom resnično ravna ali nerodno ali pristransko: do te mere, da se zdi, da je nelagodno že političarki na drugi strani. V prispevku, dolgem skoraj polnih pet minut, ni nič pristnega, ni ustrezne distance in novinarskega dvoma, zveni kot en sam neskriti piar za predsednico vlade, ki se želi prikazati kot čuteča in ekološko osveščena oseba s skrbjo za to, da se vozimo tudi z vlakom in kolesom, če je treba. Storiti za tak vtis ji ni treba veliko, zato ima dvorjane.

Prav in razumljivo z njene strani, da je igro sprejela, saj pride prav vsaka točka javnomnenjske podpore. Tudi nastopi premierka odkrito in pošteno, takoj pove, da tega ne more početi vsak dan, ker ji uporabo vlaka in kolesa preprečuje urnik, pa še kaj. Po drugi strani je Tavčar Pirkovičeva svojo vlogo dojela kot priložnost za asistenco v propagandnem projektu. Že v začetni minuti nas pospremi v nestrpno čakanje na prihod vlaka, iz katerega bo vsak hip stopila premierka z vsemi člani protokola: kot da so se pripeljali v Ljubljano prav zanjo. Stavek tipa “Če dovolite, bi vas kar pospremili” nakaže simptomalno zakrivanje, saj prav ona diktira celotno predstavo, zastonjsko reklamo za politika torej, ki se mu nihče ne bi mogel upreti. Političarka se skozi železniško postajo in sicer pravzaprav pomika počasi in v skladu z zahtevami novinarke in kamere. Prestopljen je Rubikon, kjer novinar ne sledi dogodku, temveč ga režira.

Komentatorska spremljava je na trenutke prav bizarna, dotakne se komentiranja stvari, ki so gledalcu TV samorazvidne (“Takole si bo nadela še varnostno čelado”). Tavčar Pirkovičeva obenem poskuša ekstremno dramatizirati, svoj kakor prodajni artikel pospremi z besedami:

“Takole gledate še zadnje posnetke in takole se bo ministrica, kot vidite, prav zares v svojo službo …. odpeljala s kolesom.”

Beseda “zares” evocira novinarkino prepričanost, da gledalcu ponuja izjemen uvid in redko priložnost, da se prepriča, da premierka res zna voziti kolo. In te priložnosti ne sme zamuditi. Omemba “zadnjih posnetkov” podkrepi takšno interpretacijo: novinarka želi signalizirati, da smo priča izjemni priložnosti, ki jo je pokrila, čeprav je ta izjemnost dogodkovno siromašna in zgolj v tem, da se je nekdo usedel na kolo in odpeljal dalje. Hkrati je ta izjemnost vezana na novinarsko režijo in tempo: Bratuškova in njena ekipa ne počnejo tega, kar bi sicer počeli, temveč ustvarjajo predstavo za javnost, ki sledi taktirki novinarjev. Asociacija se poraja kar sama: tudi v oddajah TOP SHOP vam ponujajo izjemne izdelke za izjemno ceno, če boste le odreagirali dovolj hitro in poklicali na dano številko. Ponuja vam še “zadnje posnetke”, ko lahko kupite artikel po obljubljeni ceni.

In seveda “zares” dobro robo, ki je “zares” takšna, kot jo lahko vidite na ekranu.

Tavčar Pirkovič Dobro jutro vlak

%d bloggers like this: