::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Skrivajoči se škofje, mediji in javni interes

Je bil papež z mislimi te dni pri eks-slovenskih nadškofih, g. Uranu in g. Krambergerju? Kakšno veliko naključje, prav te dni je namreč Benedikt XVI. ob 46. svetovnem dnevu sredstev družbenega obveščanja v svet poslal poslanico o pomenu razmerja med tišino in besedo, kjer je med drugim zapisal:

Kadar se tišina in beseda medsebojno izključujeta, se komunikacija poslabša, bodisi zato, ker pride do nekakšne omame, bodisi zato, ker se ustvarja nekakšna hladna atmosfera; kadar pa se med seboj dopolnjujeta, komunikacija pridobiva vrednost in pomen.

Težko je razumeti, kaj točno je imel v mislih papež z omamo, vsaj ne v fazi škofovske verbalne komunikacije, toda hladno atmosfero je zadnje dni s strani SŠK in RKC čutiti v izobilju.

Živi ščit pred mediji

Ko smo včeraj že v drugo spremljali izmikanje obeh menda tako rekoč izobčenih, v zasebnost umaknjenih škofov pred mediji, prisilnih ali neprisilnih jetnikov tišine, smo lahko pomislili prav na dejstvo, da se je komunikacija tu poslabšala v prid medsebojnega izključevanja taiste tišine in nerodno zamolčane cerkvene besede. G. Urana so novinarji včeraj zaman čakali v Logatcu, kamor ni prišel maševati in je svojo udeležbo odpovedal v zadnjem trenutku. G. Krambergerja pa so pri birmovanju v Slovenskih konjicah v špalir vzeli v bran verniki, menda po njegovem naročilu, in s tem zgradili živi ščit pred mediji. Še več, kot so poročali na RTVS, medijem niso dovolili vstopa v cerkev, kar je lahko svojstven interpretativni izziv za novinarski ceh, medtem ko je Kramberger vprašanja ne le ignoriral, ampak je po maši hitro in skrivaj pobegnil s kraja.

Pravo vprašanje in zadnja vrata

Ko se današnje Delo sprašuje o tem, ali je RKC ustrezno reagirala in skomunicirala svoje škofovske zadrege glede vatikanskega dekreta, lahko to stori le retorično. Naslovno vprašanje »Ali se je slovenska RKC primerno odzvala  na finančni polom mariborske nadškofije?« je nekaj, na kar že poznamo odgovor. Kot takšno vprašanje ni zanimivo, odgovori tudi ne. Bolj akutno je tisto nasprotno: ali so se slovenski mediji primerno odzvali na izjave škofov, da bi zvedeli pravo resnico?

S tem v zvezi sem že pisal in predlagal devet vprašanj, na katere bi slovenski novinarji morali terjati odgovor in jih zastaviti svojim naslovnikom.

Seveda lahko vedno rečejo, da se druga stran izmika, beži pri stranskih vratih, dopušča le odgovore drugih, ne vpletenih, skriva oba škofa, odgovarja z »ne vem«, se predaja tišini, ne besedi. In tudi ne mislim, da so medijski vdori v cerkev in zalezovanje škofa pri njegovih verskih opravilih kakšna posebej dostojna novinarska manira. Toda vprašanja so ne le neodgovorjena, ostala so tudi nezastavljena.

Novinarski zdrsi in piar

Na tej strani sem problematiziral tri vidike zadnje cerkvene afere. V prvem zapisu sem pokazal, na kakšen način nekateri slovenski mediji, konkretno Večer, poročajo o polomu mariborske nadškofije na izrazito pristranski, cerkvi naklonjen način. V drugem sem ugotavljal, da so poročila o domnevnem očetovstvu škofa Urana eksegetsko slaba: g. škof ni izjavil, da nima otroka, ampak zgolj, da so domneve o njegovem očetovstvu neutemeljene. V tretjem sem poskušal pokazati, da vprašanja škofom niso bila najboljša, da niso bila vsa in da so predvsem nezastavljena ali brez odgovora. V delu desnih medijev se je pričakovano razvil obrambni refleks, nekateri pa so se zadovoljili s spontanim »gate-keeping« in na ta način pomagajo RKC po liniji svojih političnih šefov.

Očetovstvo in javni interes

Neodvisno od vseh teh pripomb pa je jasno, da je RKC sama sebi največji sovražnik, ne mediji. Če bi prisluhnila poslanici svojega papeža, bi to lahko uvidela. V njenem maksimalnem interesu je, da svojim vernikom in javnosti pove resnico, če želi ohraniti pozicije moralne avtoritete. Če je zgodba o vatikanskem dekretu napačna in lažna, lahko z isto moralno avtoriteto govorca (božje) resnice informacijo ovrže. Podobno velja npr. za pikantno zgodbo o očetovstvu – tako kot politike mediji preganjajo, če so se včeraj sklicevali na družinske vrednote, potem pa so jih zasačili v postelji z ljubicami, ima tudi najširša javnost pravico vedeti, ali škofje pridigajo eno in delajo drugo. V zgodbi z očetovstvom g. škofa ni nič zasebnega in privatnega. Javni interes je tu povsem izpričan. In naloga medijev je, da delujejo v skladu z njegovim poslanstvom.

Information

This entry was posted on 13/05/2012 by in aktualno, argumentacija, mediji, radio, TV, časopisi.
%d bloggers like this: