So stališča RKC v slovenskih medijih predstavljena uravnoteženo? Kaj nam takšne medijske reprezentacije povedo o ideološki obarvanosti njih samih?
Glede ne svoja številna spoznanja v preteklosti in javna opozorila (seveda ustrezno cenzurirana) sem lahko danes z veliko stopnjo induktivnosti pravilno diagnosticiral in napovedal, na kakšen način se bo časopis Večer lotil zadnjih odkritij o vatikanskem »dekretu« glede dveh slovenskih škofov. V teh opozorilih še zdaleč nisem edini. Trdim, da je pisanje o RKC v Večeru že leta, če ne desetletja, povsem pristransko po zaslugi ene njihovih sicer najpomembnejših novinark, Vanesse Čokl. Ko slovenski škofje berejo Večer, ne potrebujejo kamiličnega čaja.
Povečevalno steklo ne bo dovolj
Najboljša »damage control« je seveda tista, da o problemih ne poročaš. Če že moraš, poročaj čim bolj kontrolirano. Če odmislim kratko vestičko STA na Večer-online, v tiskani in elektronski verziji bralec do tega trenutka, ko to pišem, sploh ni mogel prebrati osnovne zgodbe o vatikanskem »dekretu«, kot so mu sprva dejali in o katerem je prvo poročalo Delo. Ne le, da Večer ni bil prvi, ko gre za mariborske zadeve škofe. Če danes Dnevnik prinaša kar tri obširne članke o tej zgodbi (ena, dva, tri), ima bralec Večera, in le njega, sploh osnovno težavo izvedeti, what’s up. Najbolj torej, da se o tem pouči kje drugje, saj mu ne bo pomagalo niti povečevalno steklo.
Edini prispevek na temo najdemo na tretji strani v takšni obliki. Naslov je tehnično nevtralen in tako rekoč nerazumljiv: »Samo še kanon 402 ostane«. Vse je (zato) povedano tudi v podnaslovu: »Ni novih ukrepov proti upokojenima nadškofoma v Mariboru in Ljubljani Francu Krambergerju in Alojziju Uranu, zagotavljajo v Slovenski škofovski konferenci«. Skratka, to je vest, ki si jo mora bralec zapomniti.
Kanon 402
Novinarka se je torej odločila, da posreduje bralcem le demanti osnovne zgodbe o »vatikanskem dekretu«. Čeprav sta se danes Delo in Dnevnik odločila in reakcijo SŠK neposredno označila za sprenevedanje, članek prinaša samo isto (sprenevedajoče) stališče SŠK, celo brez osnovne informacije in brez kančka dvoma, glede upokojitev škofov leta 2009 in 2011 pa sicer namiguje na neuradne prave razloge. Toda zgodba seveda ni v tem, kaj se je dogajalo leta 2009 in 2011, temveč kaj se je zgodilo aprila letos:
Rezime novinarkinega postopanja
Če rezimiram zgornje vsebinsko in nevsebinsko postopanje novinarke, bi ga lahko strnil v naslednje odmike od profesionalnega poročanja:
(1) Večer ni objavil osnovne informacije o vatikanskem dekretu – zato bralec ne more vedeti, kaj ta vsebuje, niti ne spozna podrobnosti, ki naj bi bile značilne za tak ukrep in po sebi zvenijo precej sramotno ali sramotilno – odvzem škofovske palice, klavzura, odhod v samostan, ipd.
(2) Edini (zgoraj citirani) članek nasprotno informira zgolj o demantiju te informacije in se v celoti posveča stališču SŠK.
(3) Članek niti z besedico ne namigne ali podvomi, da bi demanti SŠK lahko bil sporen in zato informacija o vatikanskem dekretu točna, kar sta danes storila npr. Dnevnik in Delo.
(4) Članek se omejuje in namiguje na tehnikalijo iz cerkvenega prava ter razliko med 401. in 402. kanonom. Povzdigne jo v naslov. Najprej pove, da SŠK priznava 401. kanon kot razlog »upokojitve« obeh škofov. Potem bralcem sporoča, da je edina zakonita podlaga za »dekret« kanon 402 – za to, če želi Vatikan »še kaj ‘pospraviti’ med upokojenimi nadškofi«. Z redukcijo problema na tehničnopravno plat izbire med dvema kanonoma vsebinsko nevtralizira nerodno zgodbo in vzpostavi popolni »damage control«.
(5) Izbira nekaterih formulacij spominja na razredčeni kamilični čaj.
Skratka: izbira naslova, podnaslova, mesta v časopisu, osnovne informacije v članku, osnovne značilnosti diskurza v njem pričajo o neprofesionalnosti in dajejo slutiti, glede na pretekle izkušnje, da si novinarka prizadeva zaščititi slovenske škofe in SŠK po načelu cenzure (gate-keeping) in potem po načelu minimiziranja škode v korist RKC. Zgoraj naštete značilnosti ni mogoče opravičiti s »superkorektnostjo« Večera in zmanjšano korektnostjo npr. Dnevnika in Dela.
Očetovsko kot popustljivi življenjski slog
Že citirani Dnevnik direktno navaja razlog umika v primeru Alojzija Urana: nepriznavanje očetovstva. Kar lahko bralec istočasno izve v Dnevniku, tudi na spletu, nam v Večeru servirajo kot ekskluzivo dobro obveščenih »Večerovih virov«, namreč kot »popustljivost pri moralnih izbirah, življenjskih slogih marsikoga v celibatu zapriseženih duhovniških vrstah«. Česa od tega dvojega je torej Uran obdolžen? Človek res potrebuje precej domišljije in miselnega napora, verjetno z razlogom, da bi na ta način opisal domnevno grešna dejanja (nad)škofa in kasnejše ugotavljanje in (ne)priznavanje očetovstva (kot naslednji greh).
Začetno poročanje o dolgovih
Nič boljše, pravzaprav ves čas isto, je bilo poročanje Čoklove v Večeru z začetka afere o mariborskem bankrotu. V začetku leta 2011 je slovenska javnost izvedela, da je mariborska nadškofija zadolžena za skoraj 800 milijonov evrov. Gospodarstvo Rast, v večinski lasti nadškofije Maribor in tudi celjske in murskosoboške škofije, se je znašlo v postopku prisilne poravnave. Slovensko cerkveno gospodarstvo je torej skorajda bankrotiralo. V oktobru 2011 so se začeli teči postopku na sodiščih. Prek družbe Rast je namreč uprava pod takratnim vodstvom Mirka Krašovca vodila finančno precej donosne posle, prek drugih dveh finančnih družb Zvon Ena in Zvon Dva, Holding pa upravljala z lastniškimi deleži v številnih slovenskih podjetjih. Dokler se ni zalomilo. Med drugim je financirala tudi znamenite politične brezplačnike SDS – in to na način, da je verjetno vedela, da bo denar obremenil male delničarje, da nikoli ne bo vrnjen in ob tem je, zelo verjetno, v času posojil brezplačnikom celo predpostavila svoj lasten bankrot. Zgodba z brezplačniki nasploh kaže hude znake gospodarskega kriminala, izigravanja zakonodaje in malverzacij tudi z davkoplačevalskih denarjem.
L’Espresso in biblični dolg
Toda kako so o tem finančnem cerkvenem škandalu poročali slovenski mediji? Pustimo ob strani žalostno dejstvo, da nekaj postane razvpita tema, ko jo objavijo v drugi državi – omenjena je postala zato, ker je o njej prvi poročal italijanski L’Espresso. Mar ni to svojevrstna nezaupnica, celo klofuta domačim novinarjem? Sprva smo v dnevnem časopisju lahko prebrali npr. članek Ranke Ivelja v ljubljanskem Dnevniku o bibličnih razsežnostih dolgov mariborske nadškofije, ki že povzema italijanskega:
»Po mnenju naših virov iz ljubljanske nadškofije, ki je Mariboru sicer posodila 10 milijonov evrov, je izjava mariborske nadškofije sprenevedava. »To je en navaden blef. Čas je, da odkrito priznajo, da so s svojimi neodgovornimi poslovnimi avanturami hudo izdali zaupanje ljudi, ki so svoje certifikate v dobri veri vložili v Krekov sklad, in škodili Cerkvi v celoti. V najboljšem primeru bo v stečajni masi ostalo le 50 odstotkov sredstev,” nam je dejal neki visoki klerik ter dodal: ‘Morda dolg nadškofije in povezanih družb ni visok 800 milijonov evrov, z gotovostjo pa je mogoče reči, da dolg nadškofije in posledično murskosoboške in celjske škofije dosega vsaj 500 milijonov evrov. Dejstvo je, da se tisti, ki ustanovi podjetje, ne more kar tako izmakniti odgovornosti za njegovo poslovanje.’ Po naših informacijah so nad ravnanjem in odzivi vodstva mariborske nadškofije močno razočarani in prizadeti tudi mnogi duhovniki, ki se le nemočno zgražajo.« (Dnevnik, 25. 1. 2011)
Čeprav so številke impozantne, so jih v mariborski nadškofiji nemudoma minimalizirali in zamahnili z roko – ob tem so kritizirali italijanski časopis:
»L’Espresso je ves dolg povezanih družb pripisal neposredno nadškofiji. Kot tam pojasnjujejo, je njihov neposredni dolg do bank konec leta 2010 znašal 17,4 milijona evrov, od tega za področje gospodarskega delovanja približno tretjino, polovico za vzgojo in izobraževanje, preostanek pa za pastoralne in druge dejavnosti«.
S tem pa so ponovili isti luknjičav trik, ki ga je, kot pravijo v italijanskem časopisu, uporabil že Krašovec kot izgovor, zakaj se je izognil pisni odobritvi Svetega sedeža glede naložb:
»L’Espresso navaja tudi zelo zanimivo Krašovčevo pojasnilo, zakaj so kršili pravilo, po katerem mora Sveti sedež pisno odobriti vsako naložbo, višjo od milijona evrov. Krašovec naj bi se izvil takole: ‘Menil sem, da je takšna odobritev potrebna, ko gre za škofijo, ne pa tudi, ko gre za družbe v njeni lasti.’ Kakor koli že, poudarja Fittipaldi, ‘v slovenski Cerkvi se morajo zavedati, da bodo morali odgovornost za izdano zaupanje vlagateljev in grozečo finančno polomijo nositi sami. Vatikan ne bo pomagal.’«
Zakaj je to pomembno? Ker se je znova izkazalo, da gre za neposredno odgovornost nadškofije. Govorijo o 17,4 milijona neposrednega dolga, kot da se jih kot ustanovljene družbe to ne tiče. Podatek, ki bi ga morali novinarji (ali upniki) terjati in je odločilen in profesionalno najbolj zanimiv, je seveda tisti drugi: drži informacija o skupnem dolgu v višini 800 milijonov ali ne? Se družbe v lasti nadškofije podatki ne tičejo?
Večerovo svetenje luči iz finančne luknje
Pisanje mariborskega Večera, od katerega bi seveda, tudi zaradi njegovega monopolnega položaja v Mariboru, pričakovali največ, je zelo indikativno za presojo medijskih prezentacij zgodbe o bankrotu širši javnosti. Na kakšen način so torej v Večeru poročali o omenjenem finančnem škandalu – prav vsa poročila podpisuje omenjena novinarka? Prvič so poročali 22. januarja pod naslovom »Italijani merijo mariborski ‘sveti bankrot’« in podnaslovom »Finančna luknja mariborske nadškofije, bolj natančno: insolventnih Gospodarstva Rast ter holdingov Zvon Ena in Zvon Dva, je 800 milijonov evrov, dramatično poroča italijanski tednik L’espresso, v nadškofiji pa pravijo, da so številke Italijanov neverodostojne.« Potem pa nadaljevali takole:
»Iz finančne luknje naj bi le svetila luč«
Če je pozitivno zainteresiran, poskuša novinar čim več povedati že v zgoraj navedenem naslovu, kar je novinarka tudi storila. In potem nadaljevala:
»Toda: po neuradnih, a zanesljivih podatkih bi se znalo izteči tako, da se mariborska nadškofija pojavi z investitorjem, zelo možno, da tujim, ki bi bil pripravljen dati nujni denar. Pogovori z bankami gredo po naših informacijah bolje, kot se poskuša s kakšne strani prikazati.«
Luč na koncu tunela, zanesljiva tolažba, vse bo še v redu. Kako boste poročali o finančnem brodolomu mariborske nadškofije, če jo želite prijazno braniti? Treba se je učiti pri najboljših, in o tem sem že pisal – brati je treba Večer, ne Družine, saj zna reči bobu bob (ter jih dnevno podeljuje kot nnagrado).
Na pomoč gimnaziji
Naslednji dan novinarka Večera znova ni razočarala. Ne le, da je bil to prvi zapisani tekst o brodolomu nadškofije. Ob obisku vlade v Podravju je nato še v članku 26. januarja 2011 našla veliko dobrih besed o mariborski škofijski gimnaziji, bralcu pojasnila, da vse to stane in da so bili potrebni krediti, nato pa dodala:
»Da zgradbe na Vrbanski cesti niso zastavljene za sanacijsko pomoč nadškofije insolventnemu Gospodarstvu Rast, ki ima v nadškofiji večinsko lastnico, je novi gospodarski vrh nadškofije zatrdil ta teden, v odzivu na dramatično poročanje italijanskega tiska, češ da je mariborska nadškofija v 800-milijonskem minusu in da je v Mariboru nič manj kot sveti bankrot«.
Ogorčenost je jasno razvidna, naslov članka je znova predvidljiv, povedati želi nekaj pozitivnega, podnaslov pa mora afirmirati relativno majhnost dolga in seveda lepe dolžniške navade. Ko seštejemo povedano, dobimo tale naslov in začetek podnaslova:
»Nad Vrbansko in Betnavo hipoteka ne visi
Kreditov ima mariborska nadškofija za 17,4 milijona evrov in jih redno odplačuje.«
V okvirček je dodala še vestičko STA z naslovom »Krekovim skladom gre bolje«. Skratka: bralec, upnik in mariborska nadškofija so lahko pomirjeni, časopis Večer je zanje kot metin čaj.
Nov šport in pomirjanje strasti
Še bolje je novinarka svoje delo opravila isti dan, 26. januarja 2011, v ediciji Večera, imenovani 7 dni. Apologetika je tu še manj prikrita in bolj odločno artikulirana. Novinarka obsodi nov šport zgražanja nad tajkunskimi igricami nadškofije, izvirajočim seveda le iz ateistične alergije do RKC, poznavalsko relativizira zgodbo (»stvari niso tako preproste«), vsega menda ni kriva nadškofija (poznamo ta izgovor), niza opravičila in kaže s prstom na gospodarsko krizo, opozori na »deprivilegiranost« Maribora, ki ne more kovati denarja iz gozdov, tako kot ljubljanska Cerkev, poudari, da za vse še ni prepozno, k reševanju pozove širšo skupnost in na koncu še vzbudi zaupanje tistih, ki bi radi svoje otroke vpisali v škofijsko gimnazijo. Nekorektno in nepošteno opravljeno delo, ki nam daje slutiti, da je nekomu predvsem do ohranitve ugleda nadškofije! Še citat članka v celoti:
Pa imamo na Slovenskem nov šport! Kam, kako visoko, na seznam tajkunskih polomov umestiti tega, ki se zgošča nad mariborsko nadškofijo in z njo povezanimi finančnimi, gospodarskimi družbami. Ampak kljub temu, da nekateri v teh krajih, prestreljenih z ideološkimi stereotipi in pregovorno alergičnih na Katoliško cerkev, že veselo slavijo “sveti bankrot” v Mariboru, kakor so to dramatično poimenovali v italijanskem tedniku L’espresso, stvari niso tako preproste. Ne visi vsa utež neposredno nad nadškofijo, veliko akterjev je tu, vsak ima svoje bilance in svoje odgovorne. Resnica je slej ko prej, da so leta konjunkture mariborske cerkvene finančnike zanesla, nakar se je zgodila vseprisotna finančna kriza in vrednosti delnic čez noč potisnila globoko k tlom. Po drugi strani se od Cerkve (in mariborska v denacionalizaciji ni mogla, kakor ljubljanska, računati na stabilne dobičke iz gozdov, torej iz lesa) zahteva čim večje samofinanciranje.
Kaj zdaj? Pozno so v tukajšnjem delu Katoliške cerkve v Sloveniji začeli sanirati precej zavoženo zgodbo, a vendarle ne prepozno, verjamejo tisti, ki so do zadnje številke v podrobnostih. Mariborski cerkveni možje, okrepljeni z zvenečimi tujimi finančnimi strokovnjaki, se nadejajo, najbrž tujega, investitorja, da bi se šlo v dokapitalizacijo. Če se to ne posreči, je pred Gospodarstvom Rast, ki je gospodarska družba mariborske nadškofije, pa pred finančnima holdingoma Zvon Ena in Zvon Dva, ki so od tega meseca insolventni, le še prisilna poravnava ali stečaj. V stečaju se poskuša prodati, kar je mogoče. Tu pa smo hitro pri tržni in dejanski vrednosti premoženja. Ampak po vrsti, stečaj je zadnja možnost. Obveznosti pri celi vrsti bank niso majhne, tudi kakšna cerkvena nepremičnina je zastavljena, trenutno pa vse vpletene strani predvsem varujejo svoje pogajalske pozicije. Vložki so visoki, padci, ki grozijo, boleči. Če nadškofija in z njo povezane družbe bankam v seštevku dolgujejo okrog 700 milijonov evrov, kakor je izračunano neuradno, pomeni to nekaj letnih prihodkov države Vatikan. In vsaj pol ducata proračunov mesta Maribor. Za prihodnost vložkov lepega števila malih delničarjev gre. Oba Zvona imata deleže v zvenečih slovenskih podjetjih. To še malo ni samo cerkvena zgodba. Ali zgolj mariborska. Do februarja naj bi se marsikaj razjasnilo. In za pomiritev zaskrbljenih staršev: seveda, mariborska škofijska gimnazija bo vpisovala tudi v šolsko leto 2011/2012.
Kot rečeno, se je taktika pomirjevanja končala z novimi indici o vpletenosti nadškofije v čudne posle – med njimi so najbolj perverzna prav posojila političnim brezplačnikom z vnaprejšno vednostjo, da bo ta denar izgubljen, in celo, da bodo sledili bankroti. Nemoralnost, ki ji ni para! Sodni procesi proti vpletenim v oktobru 2011, ki so jih sprožili upniki, predvsem banke, bodo lahko le še dodaten opomin o izigranosti deležnikov in malih delničarjev, verjetno tudi o tem, kakšne malverzacije so se dogajale v božjem hramu.
Medijska taktika po načelu »minimize harm« je verjetno razkrila tudi močno naklonjenost RKC v Večeru – dolgoletno poročanje v tem smislu menda ne more biti naključno. Še en izziv za DNS in še en caveat za bralce.