::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Račun za letalo med dvomom in zasebnostjo

Je predsednik vlade dolžan pokazati račun za zasebno letalo, ki ga je plačal ob vrnitvi v Ljubljano z grškega otoka? Njegov urad trdi, da za to ni nobene potrebe. Že pred tem je predsednik Janša pojasnil, da ga je plačal sam do zadnjega centa, vendar je v dokaz predložil le predračun ali naročilnico – bilo je 11. maja. Zdaj sta novinarja Dnevnika s svojo vztrajnostjo prišla do naslednjega pojasnila:

 »Račun je bil izstavljen in plačan. Ne vidimo pa razloga, zakaj bi ga javno objavili.«

Na dejstvo, da predračun ali naročilnica nista ravno prepričljiv dokument, sem že opozoril, verjetno med prvimi. Kaj prida ta ugotovitev ni – bolj zanimivo je bilo dejansko vprašanje, kateri novinar si bo drznil vrtati v to zgodbo dalje z zelo enostavno zahtevo: pokažite pravi račun! Je takšno ravnanje novinarska dolžnost, in v kakšnih okvirih? Ali bolj metanovinarsko, iz tega izpeljano vprašanje: kakšen je status dvoma v novinarskem poizvedovanju?

Zasebnost in njeno spoštovanje

Takšno vrtanje je lahko precej zoprno in nedostojno: če dobronamerno sledimo zgodbi, je namreč predsednik vlade z najemom letala reševal življenje svojega otroka. Nimamo razloga, da bi v to dvomili. Reševati življenje otroka je zelo privatna in dramatična stvar, kjer smemo od novinarjev pričakovati več spoštovanja zasebnosti. Toda obstajata dva dobra razloga, zakaj bi Janša račun moral pokazati. Prvi je zelo prozaičen: s tem bi prepričljivo zavrnil porojene sume, da relativno visokega zneska ni poravnal sam. Če mu ni bilo težko nemudoma predočiti plačane letalske karte za čarterski let v smeri proti Grčiji, je samo dejstvo, da istega ni enakovredno storil še za pot nazaj, objektivno takšno, da vzbuja dvome. Drugo je formalno in zadeva davkoplačevalski denar: predsednik vlade pravi, da je z njim potoval en varnostnik in da je karto plačal tudi zanj. Toda s tem, ko ne želi razkriti končnega računa, je dejansko storil dvoje:

(a) Janša ni prepričljivo dokazal, da je račun za zasebno letalo res plačan, tako zanj kot za varnostnika.

(b) Janša ni prepričljivo dokazal, da je račun res plačal sam.

Z vidika pravice ali javnega interesa vedeti, kdo je plačal tak zasebni račun, obstaja glede druge točke (b) realna zadrega, na katero opozarja urad: ni razloga, da bi ga javno objavili, ker ni razloga, da bi nas to moralo zanimati. Vendar je težava v tem, da je gesto sprožil že urad sam z objavo naročilnice ali predračuna – in če rečeš hip, potem nekako moraš reči tudi hop. Če objaviš predračun in naročnilnico, moraš objaviti tudi račun.

Če upoštevamo točko (a), pa se urad očitno moti: zaenkrat namreč ne moremo biti prepričani niti, da je bil račun resnično plačan. To je skrajno pomemben element: naročilnica ni dovolj dober dokaz. Toda verjetno ima javnost pravico vedeti, na kakšen način se troši denar za varovanje predsednika, četudi to pravico okoliščine reševanja otroka naredijo za mejno. Ker ne vemo niti, ali je bilo letalo zares plačano, nam je odtegnjena vednost o tem. Če bi imeli dokaz, da je bil zasebni polet varnostnika resnično plačan, in to iz osebnega žepa, bi bilo tej pravici do vednosti zadoščeno. Zakaj nam torej urad tega računa ne pokaže? Saj vendar s tem vzpodbuja javni dvom v to, da obstaja dober razlog njegovega skrivanja, hkrati pa pomeni boleče vrtanje v zasebnost predsednika. Razlogi so lahko, ob pripoznanju navedenega in povsem neutemeljenega razloga urada, češ to se vas nič ne tiče, še trije, ne nujno ali sploh ne medsebojno izključujoči:

(a)    Janša dejansko ni sam poravnal računa

(b)   predstavitev računa bi razkrila podatek, ki sicer ne obremenjuje Janše, ki ga je plačal, obremenjuje pa npr. letalsko podjetje

(c)    Janša ne pokaže računa, ker manipulira z mediji in jih znova vodi v mišelovko

Med dvomom in paranojo

Nadaljnja dilema je, kdaj sme biti novinarska poizvedba zadovoljna z navedeno evidenco in jo sprejeti kot dobro potrditev opisa nekega stanja ali dogodka. Ko je urad objavil fotografijo plačane letalske karte za družino Janša v smeri otoka Kos, ki da je stala 200 evrov, so vsi mediji objavo te karte interpretirali kot nadvse uspešen demanti Mladinine zgodbe: Janša v Grčijo ni potoval z zasebnim letalom.

Seveda obstaja zelo velika verjetnost, da je s svojo družino in prijatelji v Grčijo dejansko  potoval s čarterskim letom. Vendar si zlahka predstavljamo možnost, da je karto kupil in plačal, toda potem tja in nazaj potoval z zasebnim letalom. Objava plačane karte torej povsem ne ovrže tega, za kar urad trdi, da se je v resnici zgodilo. Lahko se strinjamo, da bi bila stvar pretirane novinarske paranoje, če po javni objavi karte ob odsotnosti vseh drugih indicev o nasprotnem novinarji temu »dokazu« ne bi verjeli. Toda ali sta paranoidna tudi novinarja Dnevnika, ki trmasto vrtata dalje in zahtevata račun za povratni let? Ali pa se, morda, lahko ujameta v mišelovko in sta zmanipulirana na način, kot je urad sprva zmanipuliral Mladino in Žurnal, če bo na koncu račun le pokazan?

Information

This entry was posted on 15/05/2012 by in aktualno, argumentacija, mediji, politika, časopisi.
%d bloggers like this: