Politični projekt, ki ga v zadnjih letih premišljeno uvaja Anže Logar, moramo razumeti tudi kot tvegan, a dovolj učinkovit primer nove diskurzivne »usmeritve« znotraj slovenskega desnosredinskega političnega prostora. Kako uspešna je? Pred slabim letom so šefa Demokratov nekateri komentatorji ključnih medijev že razglasili za prepozno, preveč oklevajočo in nujno neuspešno inovacijo, precej več spodbud in pričakovanj pa usmerjali v Vladimirja Prebiliča. Trenutno in dobrih deset dni pred volitvami se zdi, da ankete kažejo obratno: prvemu uspeva, drugemu precej manj.
Projekt depolarizacije
Logarjeva politična usmeritev temelji na retoričnem poudarjanju preseganja ideoloških delitev, ideji nekonfliktnosti, odpravi moteče polarizacije in nečesa, kar občasno Prebilič, Vrtovec in Logar sam, kakor se komur dozdeva, imenujejo »normalna država«. Na prvi pogled se zato zdi, da spremljamo ne preveč artikuliran projekt depolarizacije političnega prostora, se pravi poskus preseganja antagonizmov, ki so v zadnjih dveh desetletjih močno zaznamovali slovensko politično dinamiko in zastrupljali njeno politično kulturo.
Če je kot ključen akter, ki bo verjetno določal zmagovalno koalicijo, bodisi Golobovo bodisi Janševo, doslej Logar relativno uspešen, je prejkone ravno zaradi takšnega pozicioniranja in nikakor ne programa ali osebne simpatičnosti. Naj ponovim, kar ves čas ponavljam, kako je do tega prišlo: deset let Pahorjevega mandata je nekdo, ki stoji za Logarjevo ideologijo, vzel zares in zgolj skopiral volilno dovolj učinkovito »nevtralno« držo bivšega predsednika republike ter jo naredil za strankarsko. V kakšni meri so pri tem pomagali v Janševem štabu, je še vedno ena zanimivejših skrivnosti, kjer se kopja stališč o tem lomijo.
Vprašanje političnega stila
Podobno kot Pahorju tudi šefu Demokratov težko očitamo, da bi uporabljal surove besede, sovraštvo ali nestrpnost. Drži, zagotovo je nekdo, ki ne bo znal obsoditi nestrpnosti, ksenofobije in sovražnega govora, tudi ne genocida, kar pomeni, da na ravni vrednot in ideologije ostaja zvest svojemu velikemu bratu v SDS. Obenem je, kar je nekaj drugega, do popolnosti izgradil veščino izmikanja konkretnim odgovorom. Če je to ta nevtralnost in nekonfliktnost, ki jo pridiga, bi se je morali najbolj bati.
Ampak v tem, da ne zna obsoditi nekulturne govorice, je le dodatna težava. Ambivalenca njegove politične pozicije je drugje: ne le, da je bil dolga leta Janšev sopotnik, o čemer je napisanega že veliko, ampak želi delovati predvsem z drugačnim političnim stilom. Ko njegov dosedanji šef še naprej benti, žali, se norčuje, uporablja cinično in grobo trumpovsko govorico, vzpostavlja ne le politično polarizacijsko logiko; zavedati se moramo, da je razlika tudi ali predvsem v diskurzu in uporabljeni govorici.
Stil prvaka SDS je zaznamovan z izrazito antagonističnim razumevanjem politike, v katerem politični nasprotnik pogosto nastopa kot delegitimizirani akter, vreden uničenja, še pred tem pa zasramovanja in osebnega ponižanja. Propagandna narava Janševega delovanja, vključno s stranko SDS, je iz domače politike naredila krvavo bojišče, v katerem se že dve leti poziva ljudstvo celo k oboroževanju.
Logar kot anti-Janša
Če je konflikt osrednji mobilizacijski mehanizem in politični modus operandi, želi Logar prakticirati njegovo nasprotje. V tem smislu hoče delovati kot anti-Janša. Povedano drugače: če se je Robert Golob za potrebe parlamentarnih volitev leta 2022 vzpostavil kot anti-Janša na levi sredini v smislu volilnih preferenc in taktičnega glasovanja, kot prav takšen Logar z nekakšnim antijanšizmom glede stila jemlje glasove na desni.
Njegov projekt moramo zato razumeti kot poskus maksimizacije političnih glasov; na eni strani torej konfliktna politična retorika, ki seje sovraštvo in homogenizira jezne množice, na drugi retorika povezovanja in sodelovanja, dialoga, stabilnosti in racionalnega upravljanja države, ki zadovolji preostanek volilnega telesa, ki ga aktualna leva sredina ne prepriča. Priznajmo, da to vlogo zaenkrat opravlja relativno učinkovito.
Zato ne pridemo daleč, če pri njem iščemo programske usmeritve in jih razglašamo za ključne – te so na las podobne Novi Sloveniji in SDS. Kar zares šteje in na kar stavi, je diskurzivna stilska preobrazba. Splošno znano je, da volilno telo pri nas resnično ne mara političnih konfliktov in to spoznanje je Logar zgolj vzel zares, nato pa postavil v okvir, ki objektivno najbolj ustreza Janši.
Bo ostal načelen?
Žalostno je spremljati, ko mediji te dni, tik pred volitvami, dovolj šibko zahtevajo njegovo konkretnejšo opredelitev, kaj bo storil glede vstopa v koalicijo po volilni nedelji. Če bi Logar ostal zvest svojim načelom, kar se morda ne bo zgodilo, potem nove Janševe vlade nikoli niti ne bo, saj si je težko predstavljati, katera levosredinska stranka bi želela s prvakom SDS v vlado; to pa je pogoj, ki ga je v nastopih rad ponavljal, da bi se prikazal kot graditelj mostov in sredinski politik. V mojem apelu političnim strankam, ki so ga mediji družno vrgli v koš z izjemo časopisa Večer, sem spomnil ravno na to.
Takšna diskurzivna stilska preobrazba ima pomembne politične učinke in bistveno širi družbeni doseg. Politični prostor, ki je bil prej zaznamovan z ostrimi identitetnimi ločnicami, kulturnim bojem in surovo retoriko, se postopoma prevaja v prostor nekakšnega tehnokratskega upravljanja, kjer se ideološke razlike predstavljajo kot nepomembne ali celo nerelevantne. Zato je včasih že mučno poslušati, kako Logar vztrajno zavrača tudi vsak smiseln antagonizem različnih stališč, da bi sebe ponudil kot nekoga, ki se je dvignil nad preveč konfliktno realnost in zato s piedestala razsvetljenca bere levite o politični zmernosti in veliki skrbi za dobrobit države, ki je mi ne razumemo.
Nenormalna normalna država
Ob tem vedno znova pozabi povedati, zakaj je tako dolgo molče opazoval od znotraj, kako se gradi propagandna mašinerija SDS. Načini, kako nam ponuja novo strankarsko identiteto, ki omogoča širitev volilnega bazena onkraj tradicionalnega jedra politične podpore, so slabo artikulirani, predvsem pa nam takšnega ponujanja »politike brez ideologije« niti ne poskuša pojasniti. Zakaj bi morali verjeti, da sklicevanje na normalnost, racionalnost in politično umirjenost ni zgolj nova oblika ideologije?
Če smo se česa naučili iz trpke preteklosti, ko gre za analizo ideologij, je naslednje. Diskurzivna strategija, ki se ponuja kot nadpolitična ali celo nadstrankarska, je morda lahko učinkovita za potrebe volitev, žal pa ideologija postane najmočnejša prav takrat, ko se prikazuje kot nekaj samoumevnega, najbolj normalnega. V tem smislu so, če parafraziram, pozivi k normalizaciji države običajno najbolj nevarno ideološki in pogosto tudi najbolj »nenormalni«.
Več:
Anatomija političnega izmikanja: Logar in njegova obrt neodgovarjanja
Psihopolitika navideznega konflikta: nam Janša in Logar uprizarjata spor?
Javni poziv k demokratični zavezi: z Janezom Janšo ne bomo šli v koalicijo