Če poskušamo pred volitvami našteti uspehe in neuspehe Golobove vlade, petnajste slovenske po vrsti, bo seznam dolg na obe strani. Za novinarske potrebe sem to storil, pri čemer sem se samoomejil na seznam petih uspehov in petih neuspehov, hkrati pa jih uravnotežil, da bo izziv večji. Navajam nekoliko razširjeno inačico. Začnimo z uspehi.
Prvič, vrnitev demokracije.
Prvi in največji uspeh je gotovo, da je vlada ustavila zdrs države v avtoritarnost, ki ga je pospešeno izvajal Janez Janša v mandatu 2020-2022, ter normalizirala delovanje institucij, ki so se znašle pod pritiskom: policije, tožilstva, medijev in sodišč. Vrnitev demokracije in njeno ohranitev sicer ne bi smeli šteti za poseben »dosežek«, saj bi jo morali razumeti kot samoumevno politično stanje. A če skrajna desnica ogroža pravno državo in družbene podsisteme, smemo »redemokratizacijo« vendarle razglasiti za najpomembnejši učinek te vlade.
Zagotovo ta uspeh kazi dejstvo, da nosilci oblasti, sploh ko gre za vladajočo stranko, niso posebej aktivno sodelovali pri opozorilih o rušenju demokracije in pravne države, ko je bilo to nujno, ampak prihajajo iz energetskih gospodarskih mrež in jih je v politiko naplavil spet naključij. Med njimi tudi ni npr. vidnih protestnikov v času prejšnje vlade, kot bi pričakovali. Zato so njihove ponosne parole o zagotavljanju svobode in antijanšizmu precej manj prepričljive.
Drugič, reforme.
Drugi uspeh je delna, četudi polovična realizacija nekaterih reform, predvsem zdravstvene. K sreči je premier po mukotrpnem odpiranju oči spoznal, da mora razrešiti ministra Danijela Loredana in je nato z veliko zamudo (!) posvojil agendo javnega zdravstva. Vlada je s kar nekaj improvizacije vzpostavila sistem dolgotrajne oskrbe ter izpeljala plačno reformo v javnem sektorju s popravo nekaterih plačnih anomalij. Za silo ohranja tudi temeljna načela socialne države brez izrazitih neoliberalnih popadkov in rezov, verjetno predvsem po zaslugi stranskega pritiska Levice in Socialnih demokratov.
Precej zoprno in netovariško je, ko si zasluge za reforme in največjo delavnost v vladi tik pred volitvami hvalisavo pripenja stranka Levica, medtem ko se Socialni demokrati v rivalstvo med Svobodo in omenjeno stranko niti ne morejo vključevati, ker se v tej panogi po vsem sodeč niso niti pomerili.
Tretjič, ugled zunanje politike.
Tretji uspeh je normalizacija zunanjepolitičnega položaja Slovenije, v katerem je obstajala realna nevarnost, da bomo zakockali svojo suverenost, postali rezervna Madžarska in pogumno zapluli proti svetovnemu toku demokracije – kamor sicer pluje marsikatera država.
Po dolgotrajnih pritiskih javnosti in civilne družbe, če sprenevedanj tu niti ne omenjam, je vlada celo priznala Palestino, potem ko je premier prenehal poslušati svojega državnega sekretarja Vojka Volka. Mimogrede, po neverjetno vratolomnih izgovorih, zakaj Palestine še ne sme priznati, se je prva napoved tega zgodila na dan prejema zahteve 350 podpisanih, tj. 8. maja 2024.
Pri oceni uspeha normalizacije ne trdim, da je prav, če Slovenija preveč disciplinirano kima v odnosu do Nata in Evropske komisije, temveč jo posebej omenjam kot pomemben napredek glede na ekscesno stanje pod prejšnjo oblastjo, ko je mednarodni ugled države vidno pešal.
Četrtič, politična spodobnost.
Četrti uspeh je implicitna zahteva po spodobni politični kulturi, spoštovanju dostojanstva posameznika in obsodbi sovražnega govora, četudi ga praviloma še vedno ne preganjamo dovolj; ob vsem tem ni šlo brez hudih lapsusov in amaterizmov. Golobova vlada je vendarle vsaj deklarativno vzpostavila dialoški in civilizacijski standard, v skladu s katerim zavrača tiho normalizacijo političnega poniževanja, diskreditacij in odkritega sovraštva, značilno za prejšnjo Janševo vladavino, ki je pljuskalo med ljudstvo in nižalo nivoje politične in komunikacijske kulture v najširšem smislu. Mimogrede, v tej panogi se poskuša dokazovati Anže Logar, ampak obsoditi promocije sovraštva zares ne zmore.
Petič, civilna družba.
Vlada je vzpostavila soliden dialog s civilno družbo in s tem pokazala, da nevladnih organizacij ne obravnava kot naravnih sovražnikov, ki jim je treba zapirati finančne pipice. To pomeni več vključevanja v razprave o zakonih, ustavitev javnih diskreditacij in kompromitacij na njihov račun, razumevanje protestov, ki se jih sicer premier in njegov ožji del ekipe nikoli niso udeleževali. Čeprav je še veliko rezerv in kiksov, se civilni družbi vrača vloga sogovornika, kar prispeva k bolj kakovostni demokratični praksi in javni deliberaciji.
Kako pomembno je podpirati takšno stanje, ravnokar vidimo ob Janševi napovedi pritiska na nevladnike in licitiranju pravih in nepravih članov civilne družbe, če pride na oblast. Ne pozabimo, da je ravno ta odigrala ključno vlogo pri ohranjanju demokracije v mandatu 2020-2022, česar se ne zavedamo dovolj.
Pet ključnih neuspehov Golobove vlade naštevam spodaj.
Prvič, obsežno neizpolnjevanje obljub.
Prvi in največji neuspeh, sicer ne posamičen, temveč paketni, razkriva statistika, ki jo je mesec nazaj pripravila iniciativa Glas ljudstva z Jašo Jenullom. Vlada je v celoti izpolnila le 24 od 122 začetnih zavez izpred štirih let, 49 pa jih je prelomila. Če je bil cilj monitoringa zavez povečati politično odgovornost nosilcev oblasti z namenom krepitve demokracije in javnih politik, če k temu dodamo, da so bile izbrane take zaveze, ki so verjetno ključne za delovanje države in za vzdrževanje visokih standardov demokracije, potem lahko kvantitativno precej natančno statistično izmerimo, kako neuspešna in (ne)odgovorna je bila.
Drugič, abnormalen stanovanjski trg.
Drugi neuspeh je zagotovo dramatična stanovanjska problematika in dostopnost stanovanj. Cene nepremičnin letijo v nebo in so tudi v evropskem merilu nenormalne, kar lahko pomeni le, da je bila vlada na tem področju izrazito neuspešna, čeprav nas ves čas tolaži, da moramo na učinke še počakati. Predsednik vlade se že vnaprej izmika razpravi o nepremičninskem davku, zagotovo najmočnejšem orožju, ki ga ima, in ga v aktualnih predvolilnih napovedih sploh ne omenja, četudi je o njem neposredno povprašan. Minister Matjaž Han arogantno razlaga, da nepremičninski davek že imamo, ker imamo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Vlada ga ni niti poskusila uvesti.
Ker gre za ključno področje, hvalisava retorika Levice o dolgoročnih programih ne prepriča: že bežen pogled na ponoreli špekulativni trg najema in prodaje pokaže, da so mladi ostali brez perspektive samostojnega življenja, saj si lastnega doma še dolgo ne bodo mogli privoščiti; vsako izmikanje na to temo je odveč, poglede na nakupne ali najemne cene pa dovolj zgovoren.
Tretjič, amaterizem in efekt Janše v Golobovi vladi.
Tretji neuspeh sta permanentni politični amaterizem in nespretna komunikacija z vsemi zdrsi in populizmom deljenja bonbončkov vred, še zlasti v zadnjem letu. K temu je treba dodati še avtoritarni sindrom premierja, ki včasih neprijetno spominja na Janšo: spomnimo le na igrice s predsednico republike pri imenovanju guvernerja, varuhinje človekovih pravic in drugod, če njegovih afer, ki jih obravnava tudi KPK, ne omenjamo.
Diletantizem je najbrž delna posledica njegovega nenadnega vstopa v politiko leta 2022 in dejstva, da Golob ni izpeljal niti kongresa lastne stranke, ampak je prevzel obstoječo (Z.Dej) in jo enostavno preimenoval. Razen tega je v politiko pripeljal številne prijatelje iz energetskega kroga, ki niso ravno eksperti za svoja področja, prej za trženje energentov kot za upravljanje demokracije.
Poskusi golobizacije policije namesto dejanšizacije, rušenje ugleda KPK in številni podobni manevri zbujajo sum, da je šepet Janše v Golobovi glavi še kako močan.
Četrtič, intelektualno podcenjevanje.
Komunikacijski populizem, instagramizacija političnega dela, politainment in neskromna retorika naštevanja lastnih zaslug so postali neznosni in težko gledljivi sploh v zadnjih mesecih. Na trenutke se zdi, da bi vsi ključni akterji vlade radi posnemali Boruta Pahorja, kralja Instagrama in TikToka. Česa hujšega od osamosvojitve naprej ne pomnim, prav tako ne populističnih ukrepov brez predhodnega dogovora.
Simptomatično je bilo spremljati, kako Luka Mesec predlaga dvig minimalne plače, premier pa mu to javno odsvetuje, čeprav je predlog kasneje vendarle podprl, ali kako Levica predlaga zakon o prostih dnevih, predsednik vlade pa to demantira. Nagovarjanje volilnega telesa je intelektualno boleče in ponižujoče za razum volivca.
Petič, gospodarska stagnacija.
Peti neuspeh vidim v gospodarski stagnaciji in razvojnem zastoju, ki se v vsakdanjem življenju pogosto kaže kot nižanje življenjskega standarda. Kot opozarja ekonomist dr. Mojmir Mrak, trošimo več in se tudi bolj zadolžujemo, kot bi smeli, ob polni zaposlenosti pa imamo skoraj triodstotni javnofinančni primanjkljaj.
Tavanje v temi glede višje produktivnosti, ki je zastala, bohotenje birokracije, odsotnost pametne davčne razbremenitve srednjega razreda in aktivne gospodarske politike, sprotne ad hoc rešitve in gašenje požarov vodijo v to, da se nam nekoč manj razvite države hitro približujejo ali nas celo prehitevajo. Primerjava, ki je popularna: Hrvaška glede na napoved Evropske komisije (17. 11. 2025) raste hitreje po BDP od nas. Podatki so za Slovenijo 1,0% (2025), 2,4% (2026), 2,6% (2027), za Hrvaško pa 3,2% (2025), 2,9% (2026), 2,5% (2027).