Naslov pogovora s predsednico državnega zbora v Odmevih je bil nedvoumen: »Urška Klakočar Zupančič: Jakliča nisem pozvala k odstopu«. Ni prvič, da je omenjena zanikala zahtevo po odstopu ustavnega sodnika v aferi, o kateri mediji že nekaj časa poročajo.
Težava ni v tem, da bi MMC RTV Slovenija narobe povzela njen nastop v svoji oddaji, ki ga analiziram v nadaljevanju. Ne, večjo zadrego vidim v njenem neverjetnem sprenevedanju, ki potrebuje poimenovanje. Povejmo to naravnost: Klakočar Zupančič preprosto ne zmore brez retoričnih puhlic, izmotavanj in argumentacijsko popolnoma neprepričljivo vedno bolj naklada. Ja, naklada. Naj pojasnim, zakaj tokratni pogovor z Igorjem E. Bergantom ni bil izjema.
Predsedničino zanikanje
Novinar ji je sicer serviral vrsto neprijetnih vprašanj, iz katerih kasneje ni želel ali znal izpeljati zaključkov, še manj pa opozoriti na njena docela neprepričljiva pojasnila. Eno teh se je nanašalo na njeno nedavno zahtevo po odstopu Klemna Jakliča. Zakaj je zelo pomembno analizirati nenadno zanikanje predsednice? Ker nam takšno obnašanje razkriva klasično hipokrizijo vladajočih politikov, ki se je razpasla čez vse mere. Bodimo torej natančni in si poglejmo novinarjevo vprašanje in odgovor v omenjenih Odmevih, kjer pravi, da Jakliča nikoli ni pozvala k odstopu:
»Zelo hitri ste bili s pozivom k odstopu ustavnega sodnika Klemna Jakliča zaradi domnevnih kršitev zakona o ustavnem sodišču. Ne glede na to, da ustavne sodnike voli državni zbor na predlog predsednice republike, se je ona, ki je tudi pravnica, tu precej bolj zadržano odzvala v primerjavi z vami. Ste se morda v tem odzivu nekoliko prenaglili?
Moj odziv je bil na novinarsko vprašanje in jaz ga nisem pozvala k odstopu. Moje izrecne besede so bile: če je tako, torej če držijo navedbe, da je imel sodnik odprto popoldansko dejavnost samostojnega podjetnika, pričakujem, da bo odstopil nemudoma. Zakaj? Ker je popolnoma jasno, da noben sodnik in tudi ustavni sodnik ne more opravljati katere koli tudi morebiti dovoljene dejavnosti v pravnoorganizacijski obliki samostojnega podjetnika.«
Njena trditev je postavljena jasno in naslov na portalu RTV Slovenija povsem ustreza smislu in pomenu izrečenega: predsednica zanika, da bi kadarkoli sodnika pozvala k odstopu. Ker pa se je najbrž zavedala, da posnetki pričajo o nasprotnem, je tokrat vpeljala distinkcijo med hipotetičnostjo in kategoričnostjo: menda je dejala le, da mora odstopiti, če navedbe držijo.
Kaj natančno je najprej povedala
Ker obstajajo arhivirani posnetki, med drugim tudi cela vrsta medijskih poročil, da pričakuje ali zahteva Jakličev odstop, kar so bili največkrat celo naslovni poudarki, iz tega neizogibno sledi, da predsednica meni in verjame, da je bila v medijih napačno povzeta in citirana. Ni težko primerjati novega stališča z njenim začetnim:
»Kot nekdo, ki se zavzema za pravno državo in kot pravnica pričakujem, da bo dotični ustavni sodnik ponudil svoj odstop. Nemudoma! Če je temu tako, da je poleg opravljanja funkcije ustavnega sodnika bil še samostojni podjetnik, da bo sprejel svojo moralno, če že ne drugo odgovornost, in ponudil, nemudoma, svoj odstop!«
Kasneje je pozvala še protikorupcijsko komisijo, da se do domnevnih kršitev zakonov opredeli. Primerjava obeh njenih izjav dokazuje, da je decidirano izrekla pričakovanje o sodnikovem odstopu. Tega v njenem nastopu ne spremeni niti manjši vrinek »Če je temu tako«. Vsaka zahteva s pogojnim stavkom, na primer »Če je res, da je A storil X, potem naj ponudi svoj odstop«, morda v povedano vnaša odtenek dvoma in negotovosti. Vendar tak jezikovni kontekst ne spremeni dejstva, da je bila njeno pričakovanje po odstopu zelo odločno podano.
Neprepričljivo zanikanje
Razen tega je Klakočar Zupančič, tudi afektirano poudarjeno, dvakrat ponovila izraz »nemudoma«. Sporočilo je bilo, ob zelo neizraziti hipotetičnosti, nedvoumno in ga ni mogoče razumeti na način, kot si je omenjena to zaželela zdaj, deležna kritike zaradi evidentnega poseganja nosilca zakonodajne veje oblasti v sodno. Da si česa takšnega ne bi smela dovoliti, bi kot bivša sodnica morala zelo dobro vedeti.
Zato trdim, da je njeno zanikanje, da ni zahtevala Jakličevega odstopa, iz trte izvito neprepričljivo nakladanje v stiski. Zakaj se mi zdi vredno to poudariti? Ker našo dovzetnost in sprejemanje političnega bulšitanja jemljem za naslednjo in morda še večjo težavo. Prepričan sem, da bi politiki morali gojiti visoko stopnjo odgovornosti za svoje besede in dejanja, tudi prevzemati odgovornost zanje. Tovrstno zanikanje izrečenih besed pa lahko porodi kvečjemu popolno izgubo zaupanja med državljani, ki si želijo konsistentnih politikov in njihove iskrenosti.
Klakočar Zupančič očitno ni posebej mar, če ustvarja vtis, da ne govori resnice, zanika svoje poprejšnje besede in ravna nedosledno. Posledica je lahko, če dovolimo takšno prakso, popolnoma izguba verodostojnosti politike, v tem primeru vladajoče, in če smemo kaj nesporno očitati Golobovi vladi, je to ravno njena kronična neverodostojnost v svojih ravnanjih in besedah, ki se kaže tako rekoč na dnevni ravni.
Brez opravičila
Čeprav bi se lahko opravičila, pa se predsednici parlamenta ni zdelo vredno. Najbrž si zanikanje lahko celo privošči, in v tem je velik delež krivde pri določenem delu volivcev, ker tovrstno obnašanje v svoji kognitivni disonanci preprosto tolerirajo, vključno z nekaterimi mediji. Nanje seveda politiki računajo. Rezultati so zato neizogibni: zmanjšana verodostojnost, nekonsisentnost v stališčih, prikrivanje pravih razlogov, nezaupanje in končno tudi občutek izigranosti, ki državljane sili, da ne verjamejo več v politični sistem in postanejo do njega cinični, posledično pa tudi manj hodijo na volitve ali sploh ne.
Prisiljeni nasmeški Klakočar Zupančič seveda vse nastale škode ne morejo in zmorejo popraviti. Če nam politiki lažejo in bulšitajo ob že tako prezentnih stvareh, kako nam šele ob tistih, ki so nam manj znane?
Želeli so se je znebiti
Predsedničinih nedoslednosti in štosiranj se je v dveh letih nabralo za polno malho ali dve. Čeprav tega mediji večinoma niso želeli tematizirati, je več kot dovolj indicev, kaj se je s predsednico dogajalo lanske jeseni. Ker je prišla v konflikt s predsednikom vlade in najbrž tudi z lastno stranko, so se je želeli znebiti na podoben način kot poslanke Mojce Šetinc Pašek, o čemer sem večkrat pisal.
Oktobra lani jo je premier in predsednik Gibanja Svoboda v poslanski skupini pozval k odstopu z mesta predsednice državnega zbora. Menda zato, ker ni glasovala v podporo razrešitvi kmetijske ministrice Irene Šinko. Po burnem dogajanju na seji sveta je 23. oktobra ostala predsednica parlamenta, odstopila pa je kot podpredsednica stranke. Menda zato, ker ima preveč dela.
Pred tem naj bi poslanci njene lastne stranke zbirali podpise za njen odstop, celo pri opozicijskih poslancih. Omenjena precedenčna in obenem šokantna zgodba se ni prebila na prve strani medijev, kar bi terjalo dodatno analizo, je pa od tistega obdobja naprej Klakočar Zupančič začela kazati zelo drugačno podobo v javnosti in v svojem ravnanju: poprej je bila do premierja večkrat hladna ali celo napadalna, od takrat naprej je le še izrazito lojalna.
Testiranje na droge
Njeno obnašanje je velikokrat na čistem robu decentnega in sprejemljivega, kar dokazuje tudi zadnji v zbirki njenih incidentnih nastopov. Portal N1 je poročal, da je poslance med razpravo presenetila in šokirala s povabilom na takojšnje testiranjuena droge. V hipomanično obarvani afektirani govorici je vsem zbranim pojasnila, da poslance zunaj čaka medicinska sestra, tam pa se bo pokazalo na testu, kdo je čist in kdo ni.
S pomočjo bizarne mimike, vredne psihoanalize, je gradila svoje namige, da so nekateri njeni sodelavci in sodelavke zadeti. Odzvala se je na »smešno razpravo« ob predlogu SDS, da bi na referendumu državljane vprašali, ali so za to, da državni zbor sprejme zakon, ki bo urejal obvezno testiranje funkcionarjev na prepovedane droge. Zato je predsedujoči Meiri Hot energično predlagala, da prekine sejo in poslancem predlaga, da se takoj odidejo testirat.
Koga bi s tem prizadela in kaj je želela doseči s šaljivo gesto, kot je kasneje pojasnjevala, ni mogoče enostavno razumeti, a je srž v nečem drugem: natančno v njeni potrebi, da nastopi na način, kot je to storila. Ker je prva v vrsti, ki mora skrbeti za spoštovanje etičnega kodeksa, kakorkoli je ta porazno napisan, s tem pa tudi za ugled Državnega zbora in poslanske funkcije, bi zdaj smeli pričakovati, šala gor ali dol, da nam pove več o tem, koliko članov parlamenta je po njenem prepričanju »zadetih«. Končno pa, če je takšna pač njena poanta, da predlog tudi podpre. Saj nam vendar ne želi namigniti, da si testiranja na droge v resnici ne želijo sprejeti?
Upajmo, da novinarjem znova ne bo težko tega vprašati.
Več:
Kdo nam laže: je Golob želel odstraniti Urško Klakočar Zupančič?
Predsednica parlamenta povedala preveč: Golobu je zabrusila, da je pač ne bo razrešil
Prijazen čevljar Golob: o kognitivni disonanci in zakulisnem sodelovanju med Svobodo in SDS