Kakšna je resnična vloga aktualne Golobove vlade pri depolitizaciji ugrabljenega javnega servisa, ki želi postati politično trobilo? Ga je pustila na cedilu? Ob novi obsežni stavki novinarjev je nujno prisluhniti podkastu STOPkast, na katerem je novinarka Špela Kožar spraševala premierja, ali je storil dovolj, da bi naš daleč najpomembnejši medij rešil iz oklepa političnih ugrabiteljev, Janeza Janše in njegove strankarske družine. Končno je takšna bila tudi Golobova prva politična obljuba, ki jo je dal, še preden je zmagal na volitvah aprila lani – namreč da bo poskrbel za depolitizacijo servisa.
Leto kasneje se je agonija še povečala, javna radiotelevizija tudi po novem zakonu o RTV Slovenija krvavi in pred našimi očmi postaja gnojna bula, ki se noče razpočiti. Golobov odgovor v podkastu zveni iskreno in v njem zaslutimo nemoč in jezo, toda najpomembnejše je priznanje, da je storil napako:
»Jaz se počutim predvsem zelo zafrustriran, ker sem bil naiven in verjel, da se da RTV depolitizirati na civilen in legalen način, da ta zavod začne delovati resnično v javnem interesu. Potem me je pa ena stran politike, ne naša, podučila, da za naivnost v politiki ni mesta, ampak da moraš biti v politiki predvsem politik; kar pomeni, da bi morali najprej politično prevzeti RTV in šele potem začeti depolitizacijo. Hoteli smo, skupaj s civilno družbo, preskočiti to fazo, po kateri bi Svoboda prevzemala RTV. In to je bila naša napaka.«
Ni več dvoma, da je vlada zavozila s tem, ko poslanci vladajoče koalicije v parlamentu niso odpoklicali izbranih politično motivirano nastavljenih članov programskega sveta, saj ti očitno niso niti želeli delovati v interesu javnega servisa. Zdaj tega več ne more storiti, škarje in platno so le še v rokah ustavnih sodnikov. Toda kaj predstavlja predsednikovo priznanje, da je storil napako?
Zelo plastično opisana dilema je podana izjemno iskreno ter naravnost: pri reševanju problema smo ubrali zakonito pot, pravi Golob, a smo se ušteli. Depolitizirali bi lahko javni servis samo tako, da bi ga politično sami prevzeli, skrušeno ugotavlja in namiguje na edino možnost, ki se ji je odpovedal.
Od tu naprej se lahko s tem bodisi strinjamo ali ne. Je mogoče depolitizirati ugrabljen javni servis z novo politizacijo, ali dva »minusa« konsekutivno proizvedeta izničenje stanja, nezakonita pot pa je boljša od zakonite? Le s kakšnimi postopki bi zmogli začrtano izpeljati in kako bi na koncu poskrbeli, da bi javni zavod z več spolitiziranosti bil manj spolitiziran? Morda tako, da bi na ukaz v nekem trenutku servis zapustili novi, tj. s strani stranke Gibanje Svoboda ponujeni kadri? Mar res?
Ne zdi se preveč verodostojno in izvedljivo. Da predsednik vlade pogreša in razglaša za napako, ker ni »najprej politično prevzel RTV«, je prejkone prepoznaven dokaz lastne nemoči in tudi prevzemanja krivde, ki jo nosi. A obenem vztrajanja pri zgrešenih presojah – recimo tej, ki ga vodi, da se izogiba nastopom za javni servis in raje ekskluzivno prodaja svoje družinske zgodbe in zasebnost pri konkurenčni POP TV.
Referendumska zmaga, kjer se je Janša uštel in doživel močan poraz, ni prinesla olajšanja. Zdi se, da svoje postopke oviranja dela nadaljuje s pritožbami na Ustavnem sodišču. »Drugih vzvodov v tem trenutku nimamo. Sliši se nenavadno, tudi sam sem bil začuden, ko sem govoril s svojimi svetovalci, vendar ker in če smo zavezani pravni državi, smo danes priča situaciji pat do odločitve ustavnega sodišča,« je še povedal Golob.
Vmes pa RTV Slovenija umira na obroke.
Več:
Kdo so ugrabitelji RTV Slovenija?
Daleč smo prišli: na nacionalki več ne sme nastopiti niti predsednik vlade