Niko Boljkovac je oseba, za katero bi pričakovali, da si jo bodo novinarji v Sloveniji podajali iz roke v roke, odkar smo pred dvema dnevoma izvedeli, da je lastnik izjemne zbirke 160 »prestižnih« umetniških del, med kateri so tudi Pablo Picasso, Edgar Degas, Henri Matisse, Henri de Toulouse-Lautrec, Joan Miró, Joseph William Turner, Edvard Munch, Kazimir Malevič, Marc Chagall in drugi. Razstava očitno ponarejenih del v Narodnem muzeju je bila na srečo tik pred zdajci, prav na dan otvoritve, tudi odpovedana.
Direktor muzeja Pavel Car je z zamudo odstopil in pri tem, kot kaže, s prstom pokazal na koordinatorja razstave, numizmatika Andreja Šemrova. Vendar tudi on ni deležen posebne pozornosti. Srečni lastnik omenjenih del bi po vseh parametrih svetovnega umetniškega trga moral biti manjši milijarder, če ne bi šlo za »v nebo pijoče ponaredke«, kot pravi likovni kritik in umetnostni zgodovinar Brane Kovič. Vprašati bi se smeli, kako se v trenutku maksimalnega zanimanja javnosti za umetniški škandal brez primere obnašajo slovenski mediji? So raziskali vse elemente zgodbe, ki ni le bizarna blamaža v strokovnem smislu, ampak bo zdaj morala močno zanimati tudi organe pregona?
Osnovna novinarska vprašanja
Med petimi ali šestimi osnovnimi novinarskimi vprašanji so: »Kdo?«, »Kaj?«, »Kdaj?«, »Kje?«, »Zakaj?« in »Kako?« Ni le tako, da je prav neverjetno, da poznavalci umetnosti in galeristi za zbirko družine Boljkovac praktično niso vedeli, ampak je vsaj enako neverjetno, da novinarji niso opravili osnovne domače naloge v raziskovanju! Kot prvo bi javnost smela pričakovati odgovor na prvo vprašanje, torej na »Kdo?«. Spet se je zgodilo, da so domačo medijsko sceno, po stari navadi avtokastrirano, anemično in brezvoljno, deplasirali tuji, tokrat hrvaški mediji, ki so takoj ugotovili, da gre za sorodnike Josipa Boljkovca, nekdanjega hrvaškega ministra iz osončja Franje Tuđmana.
O tem, kar so odkrili hrvaški mediji, ker slovenski niso zmogli niti osnovnošolskega koraka, je poročal Uroš Ferrari Stojanović na POP TV v svojem prispevku. Omenjeni novinar se tudi sklicuje na to, da je uspel priti v stik z družino, ki je sicer pričakovano zavrnila pogovor:
»Pod imenom Gallus je Boljkovac, kar je pred napovedanim odprtjem razstave dejal sam, v preteklosti vodil galerijo, ki je sodelovala pri številnih odkupih umetnin. Oblikovala naj bi tudi zbirko podjetja Autocommerce z naslovom Duh v času, ki je pred dvema desetletjema v Narodni galeriji tudi zares doživela predstavitev.«
Mama Saša
Kdo je torej Boljkovac, bi moralo biti eno osrednjih vprašanj novinarjev. Pa je bilo? Ista oseba sicer vodi podjetje s šolo angleškega jezika Galluslingua. Na omrežju LinkedIn se predstavlja kot učitelj in prevajalec iz angleščine. V vabilu k razstavi so zapisali, da bo posebno mesto na razstavi imelo delo »slikarke Saše Boljkovac, ki ni bila le mati dvema otrokoma, temveč tudi ‘mati’ zbirki slik in drugih umetniških predmetov ter trdna opora možu Niku in njegovemu zbirateljskemu duhu«.
Ponarejena zbirka ima potemtakem mater in očeta, po vsem sodeč pa se prva primerja s Picassom, Munchom in Chagallom. Nekaj izkušenj pa ima oče Boljkovac tudi s slovensko umetnostjo. Na portalu N1 so zapisali:
»Še pred napovedanim odprtjem (in nato odpovedjo) razstave je lastnik del Niko Boljkovac za časnik Delo pojasnil, da je v preteklosti vodil galerijo Gallus, ki je sodelovala pri številnih odkupih umetnin, med drugim so bili, kot je povedal, osrednji akter pri oblikovanju nekdanje zbirke podjetja Autocommerce, ki nosi naslov Duh v času in je bila pred dvema desetletjema predstavljena tudi v ljubljanski Narodni galeriji. Po Boljkovčevih besedah se je njegova zasebna zbirka dopolnjevala pol stoletja, kot galerist je kupoval dela na različnih dražbah, tam, kjer so bile izklicne cene razmeroma nizke in je bilo zanimanje majhno, pa je bilo mogoče skleniti precej ugodne kupčije.«
Razstava v Narodni galeriji
Lastnik prestižne zbirke je torej Picasse, Degase in Munche pač kupoval po izjemno ugodnih cenah. Sami smo si krivi, če nam ni uspelo. Kot rečeno, je Boljkovac sodeloval že s firmo Autocommerce v času razstave v Narodni galeriji leta 2002, ko je to podjetje vodil Herman Rigelnik, za katalog in postavitev razstave pa je bil zadolžen dr. Andrej Smrekar. Njegovo sodelovanje z omenjenim podjetjem je potemtakem izpričano. Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije, za novejšo zbirko istega zbiratelja očitno ne ve, kajti v Delu smo prav tako prebrali:
»Tako direktorica Narodne galerije Barbara Jaki kot direktor Moderne galerije Aleš Vaupotič priznavata, da do zdaj za zbirko družine Boljkovac še nista slišala.«
Umetnostna zbirka podjetja Autocommerce, so takrat zapisali v katalogu, vsebuje pregled slovenske umetnosti od del baročnih mojstrov preko romantike in realizma, impresionizma in barvnega realizma tridesetih let do povojnih eksistencialnih tendenc in približevanja abstrakcij. Na razstavi v Narodni galeriji je bilo potem predstavljenih štirideset avtorjev ter sedemindevetdeset del v olju, akvarelu, gvašu, risbi in grafičnih tehnikah. Od skupaj 300, kolikor jih je takrat premoglo podjetje.
Več: