Novinar Jure Trampuš v današnji Mladini poroča o šokantni zgodbi: na časopisu Delo je prišlo do izvršene cenzure že natisnjenega avtorskega članka njihovega novinarja dr. Janeza Markeša, torej v zelo neposredni in otipljivi obliki.
Kdo je bil cenzuriran?
13. marca letos bi moral v Delovi Sobotni prilogi iziti Markešev prispevek z naslovom »Vsa trobila porajajoče se diktature«. Zapis govori o tem, česar se v temi svojega sicer širšega prispevka dotika novinar Mladine: Janševe aktualne vojne z mediji, sploh v odnosu do finančnega in eksistenčnega izčrpavanja Slovenske tiskovne agencije, ki je tik pred bankrotom, pa tudi odmeva teh vojn v širšem evropskem prostoru. Omenja nemško evroposlanko Katarino Barley in njena opozorila Bruslju, da mora glede ogroženih medijev na Poljskem, Madžarskem in v Sloveniji storiti bistveno več.
Markešev članek nikoli ni izšel v tiskanem Delu, zgodilo se je nekaj presenetljivega: več kot očitno je po posredovanju nekoga bil umaknjen. Še več, bil je umaknjen, čeprav je bila naklada Sobotne priloge že stiskana, na njegovo mesto pa so postavili celostranski oglas za samega sebe – Delo. V novem oglasu na veliko piše: »Berite – povsod«.
Težava je v tem, da cenzuriranih in umaknjenih člankov ni mogoče brati.
Velikokrat se uredniki branijo, da je cenzura staromoden izraz. Da je zgolj izgovor nekvalitetnih novinarjev, ki so slabo opravili svoje delo, uredniki pa morajo upravičeno članke popravljati ali celo umikati, kar je del njihovega poštenega posla, gatekeeping, vratarjenja. Tokrat je bilo dogajanje cenzorsko v pravem pomenu besede, Delo je namreč prilogo že natisnilo, nato Markešev članek naknadno umaknilo in celoto številko natisnilo znova. Vse se je odvilo v tiskarni. V Mladini zapišejo:
Po naših podatkih naj bi bil članek v Delovem informacijskem sistemu prebral vršilec dolžnosti odgovornega urednika Dela Bojan Budja, poklical v tiskarno in ustavil tiskarske stroje. Nato so namesto članka na tisto časopisno stran postavili reklamo.
Članka potem niso objavili niti v naslednji številki. Da se je zgodilo nekaj dramatičnega, dokazuje tudi avtorjeva reakcija, avtor je po tem dogodku, očitno protestno, vzel prostovoljni študijski dopust.
Kaj je vznemirilo lastnike in odgovornega urednika?
Markeš, sicer eno najbolj prodornih in ostrih novinarskih peres Dela, v cenzuriranem prispevku analizira, za samo dogajanje zelo ironično, težo in pomen neodvisnih medijev v državi. Cenzura je zanesljivo najhujša forma njihove odvisnosti, a ga je doletela. Med drugim omenja »mussolinizacijo medijskega prostora«, kjer izpostavlja, kar opažamo mnogi: da se morajo za avtonomijo naših medijev boriti drugod, v tujini. Morda tudi zato, dodajam sam, ker smo sami nemočni, kar kaže na vse ranljivosti našega novinarstva, žal vključno z njegovo anemičnostjo in premajhno voljo po obrambi pred političnimi pritiski. Na spomnim zgolj na trenutno dogajanje na Siolu ali Planet TV.
Avtorjeva ugotovitev meri na »neslovenske evropske poslance«, ki bodo morda storili več za novinarsko svobodo od naših novinarjev samih. Nato se dotakne dragocene avtonomije RTV Slovenija, ki jo moramo zaščititi in ubraniti, in potem za zgled »reprezentanta demokratične umne države«, ki ne bo »dekla njenega izvršnega organa, torej vlade, ki je postala politični plen Janeza Janše«, daje prav ogroženo STA, za katero je vedno bolj jasno, da jo želi vladajoča stran izčrpati do bridkega konca – pred našimi očmi.
Markešev članek, piše novinar Mladine, je bil kasneje zelo sramežljivo objavljen na spletnih straneh, in sicer 23. marca. Zaklenjen in po tistem, ko je pretilo, pravi novinar, da bo zgodba postala preveč nevarna za cenzorje, zaradi česar so želeli vsaj deloma ublažiti slabe posledice javno razkrite informacije o dogajanju.
Razlog cenzure
Razlog umika Markeševega razmisleka, ne zgolj pripravljenega za tisk, ampak tudi natisnjenega na osmi strani priloge in opremljenega s fotografijo, je v lastniku in njegovem odnosu do vlade. Čeprav se je odgovorni urednik Budja branil s pojasnilom, da se je zgodil »splet okoliščin« in da stvar ni takšna, »kot je videti na prvi pogled«, je po informacijah Trampuša lastnik postal zelo pozoren na to, kaj v njegovem časopisu objavijo o Janši, da ta ne bi bil preveč vznemirjen in slabe volje. Tema vojne z mediji pa je ena najbolj akutnih in za oblast zoprnih.
Ker je družba Delo v lasti družbe FMR, ta pa del skupine okoli podjetja Kolektor, ki je nedavno dobil sanjski posel v višini 625 milijonov evrov za izgradnjo drugega tira, celo s svojo nenavadno nizko ponudbo, naj bi bil prav »napeti čas pred podpisom pogodb glavni razlog za umik članka«.
Že manj natančna analiza notranjepolitičnih tem v Delu bi sicer pokazala, da so tamkajšnji novinarji postali precej pazljivi in na trenutke celo prijazni do nekaterih delov oblasti, velja še zlasti za odnos do Zdravka Počivalška in stranke SMC. Mesta, ki so rezervirana za zunanje komentatorje, pa pretežno, a nikakor ne v celoti, napolnjujejo intelektualni voditelji desne politične provenience.
Zdaj farsa
Zgodba vojne z mediji se, kot rad ponavljam, sama ponavlja. Najprej v prvem Janševem mandatu kot tragedija, zdaj kot repetirana farsa. Leta 2007 sem v reviji Dialogi uredil tematsko številko o cenzuri v slovenskih medijih. Takratni odgovorni urednik Dela Peter Jančič, danes ekspresno nastavljeni urednik Siola, je o cenzuri povedal, da ta kot pojem ne obstaja. Da je razprava o njej del dokaza o neizobraženosti spraševalca:
Vsi izobraženi ljudje v tej državi vedo, da instituta cenzure, ki je bil v tej regiji znan v 19. stoletju in ki je morebiti obstajal tudi še kdaj v tem stoletju, danes v Sloveniji ni. Država takšnih zakonskih in ustavnih pristojnosti in pooblastil nima, tisti, ki to besedo zlorabljajo, ravnajo intelektualno zelo šepavo in to mi osebno ni všeč, je pa res, da je postal ta zmerjaški način razprave dokaj običajen tudi zaradi razgrete politične situacije in zamenjave oblasti, ki se je zgodila.
Kasneje istega leta je prišlo do nastanka novinarske peticije 571 novinarjev, ki je že v naslovu opozarjala na pritiske in cenzuro… Čas Janševega mandata 2004-2008 je bil sicer poln primerov posegov v posamezne medije; tistega na Večeru, kjer so novinarji zbirali svoje članke v tako imenovanih »bunkerjih«, torej arhivih prispevkov, v katere se je posegalo z ambicijo političnega dobrikanja oblasti, sem večkrat podrobno opisal.
Splošno spoznanje iz tematske številke, dolge okoli 120 strani, je sicer bilo naslednje, resda z nekaj mikroskopsko majhnimi izjemami: vsi uredniki so zatrjevali, da cenzure pri njih in celo v Sloveniji ni, vse je v najlepšem redu, posebnih pritiskov nase pa niso opazili. Ja, še danes trajajoča nenavadna slepota za čas, ko so bili politično podrejeni RTV Slovenija, STA, Delo, Večer, Primorske novice… Kasneje je o (samo)cenzuri na Delu pisal pri njih nekoč zaposleni Lenart J. Kučić na portalu Pod črto.
Tudi v tem smislu se zato splača prisluhniti opozorilu cenzuriranega novinarja o »neprimernosti« in »nečastnosti« aktualnega boja drugih za domačo novinarsko svobodo. Ker se ta odvija v nasprotju z prevladujočo samopercepcijo novinarjev, da so ti storili dovolj zase in za novinarsko avtonomijo.
Težava je zdaj le v tem, da Markeša več ne moremo brati…
Več:
Kdo so bili torej Večerovi cenzorji?
You must be logged in to post a comment.