Druga javna razprava Evropskega parlamenta o razmerah v Sloveniji se je za državo končala mučno in njej v sramoto. Razloge poznamo: neprimerno obnašanje predsednika vlade Republike Slovenije, ki ne bo ostalo brez posledic na evropskih političnih parketih.
Po igri izmikanja glede udeležbe in postavljanju dodatnih pogojev, za katere smo izvedeli iz replik Sophie in ‘t Veld, imamo zelo veliko razlogov verjeti, da Janša ni imel namena resno razpravljati o medijski svobodi. Poznavajoč njegovo dolgoletno propagandno agendo smo lahko slutili, da bo svoj nastop zapeljal v smer igranja na karto ultimativne politične in medijske žrtve, v dokazovanje, kako so mu mediji dejansko nenaklonjeni, da so komunistično pristranski in pretežno levo usmerjeni, da sploh ne izvaja pritiskov nanje in jih ne želi prevzeti; politični psihopropagandizem smo, skratka, lahko induktivno do potankosti predvideli.
Farsa, nevredna vodje vlade
A zgodilo se je nekaj več od tega, na kar namiguje tudi članek tednika Spiegel. V njem so dogajanje opisali kot škandal: »desničarski konservativni šef vlade« je pokazal pomanjkanje spoštovanja, kot je povedala predsednica odbora Sophie v ‘t Veld po tistem, ko je brez besede zapustil srečanje.
Evropska poslanka Katarina Barley iz vrst socialnih demokratov je takšno obnašanje kasneje opisala kot »farso« in »nevredno vodje vlade«, nato pa dodala, da sistematično razbijanje medijske svobode, grobe žalitve novinarjev v kombinaciji z nezmožnostjo izvajanja demokratičnega nadzora postajajo zelo zaskrbljujoči in ne predstavljajo nič dobrega v luči slovenskega predsedovanja Svetu EU.
Sergey Lagodinsky iz Zelenih je uporabil izraz »mini Trump« in povedal, da je Janša namerno izničil dejansko razpravo: »Pravzaprav je bila to najboljša demonstracija in ponazoritev dogajanja v državi pod njegovim vodstvom.« K temu je dodal še zaskrbljenost zaradi slovenskega predsedovanja iz »populističnega tabora v Evropi«.
Zakaj lahko verjamemo, da je Janša dejansko provociral?
Nenavadno je že to, kako so uspeli domači mediji intonirati razpravo o »prerekanju«, »sporu« in celo namigovati, da je bilo predvajanje videoposnetka »zavrnjeno«. Prav poudarek o zavrnitvi je bil kajpak ključen za konstrukcijo vloge žrtve, na katero je premier stavil.
Toda predsednica odbora je na nobeni točki ni izpeljala, zgolj pojasnjevala je, da zahtevanega video posnetka zaradi poznega pošiljanje v tistem trenutku ni mogoče predvajati. Da ga je mogoče kasneje, po razpravi, da si ga bodo lahko vsi navzoči ogledali, je mirila, toda ni pomagalo. Prav diskurz »zavrnitve« je na koncu v interpretaciji zmagal celo do te mere, da so ga napak prevzeli celo tam navzoči evroposlanci.
Janševo prerekanje s Sophie in ‘t Veld smo lahko predvideli, toda državljani Republike Slovenije dejansko nismo računali s tem, da bo premier pokazal svoj najslabši obraz. Verbalni spopad je bil izključno usmerjen v dirigirani konflikt pred očmi evropske javnosti okoli nastalih tehničnih težav, ob zahtevi po predvajanju videa, ki so ga na provladnem Siolu zelo hitro zatem tudi objavili, pa je šef SDS postal skrajno nespoštljiv in osoren. V nekem trenutku, ob poskusu vzpostavitve povezave z ministrom za kulturo, je celo jadikoval, da sedaj ob tehničnih zapletih z videom ne delujejo niti mikrofoni!
Na takšno žalitev je Sophie in ‘t Veld v svojem pojasnilu razkrila, da je minister v isti pisarni kot Janša: kar je bil očitno podatek, ki ga je prejela pred sejo. Toda če je delovala povezava z Janšo, kako se potem ni mogel javiti minister, fizično navzoč ob njem?
Propaganda in bonton
Premier res ni mogel predvideti zapleta, čeprav je s poznim pošiljanjem videa soustvarjal situacijo. Vendar se glede na odmerjeno minutažo videa, izbrano scenografijo v ozadju njegovega nastopa in druge okoliščine zdi, da je v svojem nastopu skoraj izključno računal in stavil zgolj nanj, na propagandni film v dolžini 16 minut. Nesporno je bil video osrednja in verjetno celo edina sestavina z njegove strani predvidenega nastopa. Razen tega sta Janša in Simoniti v zadnjem trenutku potrdila, da se bosta pogovora v evropskem parlamentu sploh udeležila, saj sta ga pred tem že dvakrat odpovedala, nazadnje le nekaj dni pred njegovo realizacijo.
Dr. Marko Milosavljević je objavil seznam pravil profesionalnega, osebnega in političnega bontona, ki jih je ob tem premier kršil: nespoštovanje dogovorjenega dnevnega reda in časovnih omejitev; nespoštovanje osnovne spoštljivosti do vseh vpletenih (tudi osebje Evropskega parlamenta je, očitno podobno kot zaposleni na RTV Slovenija, po mnenju premierja zelo dobro plačano, a hkrati nesposobno rešiti tehnične nejasnosti – ki jih je v svoji glavi ali na svojem računalniku čutil samo premier); neodgovarjanje na še tistih nekaj postavljenih vprašanj (vprašanje slovaškega poslanca EPP je premier ‘izpustil’, ker da ničesar ne sliši – hrvaški prevod je bil gotovo zabaven: »Ne čujem dobro …«); ignoranca ministra za kulturo Simonitija, ki bi moral govoriti, a se na pozive EP sploh ni oglasil (predvideva se, da je bil nekje v pisarni skupaj s premierjem, a se očitno ni želel javiti in vsekakor ni govoril); množica bodic, ki je s strani premierja letela na vse možne posameznike, dogovore, institucije, vidike …; odhod brez pozdrava, brez razloga, brez opravičila.
»Ni mu všeč naša seja«
Že skoraj teatralično je izzvenela Janševa ugotovitev, da voditeljica ne želi predvajati propagandnega filma zaradi njegove vsebine. Predlagal ji je: »Če tega videa ne predvajate, potem sejo prekinite«. Kasnejše vprašanje Katarine Barley o cenzuri na Delu, o katerem sem pisal in kjer v Markeševem članku nastopa prav ona, je predsednika vlade dokončno prepričalo, da se je poslovil in naredil za aktualno ugotovitev Sophie in ‘t Veld, da »Evropa ni nasprotnica predsednika vlade Republike Slovenije«. Druga stran se je res obnašala, kakor da je. Njen zaključek je bil jasen:
»Predsednika vlade več ni z nami. Mislim, da mu naša seja ni bila všeč.«
Nato so se navzoči deset minut čudili neolikanosti, nevzgojenosti in aroganci slovenskega predsednika vlade in ministra, ki sta brez pozdrava izginila.
Poslanka iz Bolgarije Elena Yoncheva je lahko zgolj svarilno napovedala, kaj se bo dogajalo z medijsko svobodo v Sloveniji, saj so se ji stvari zazdele zelo domače: »Znani so mi vodje, kot je premier Slovenije. Z vsakim dnem so podobnosti med njim in premierjem Bolgarije Borisovom močnejše in močnejše.«
Kako so se odzvali slovenski mediji?
Poročila od dogajanju so pri nas bila zadržana, predvsem s pričakovano benignimi naslovi in poudarki: »Janez Janša predčasno zapustil razpravo zaradi neobjave videoposnetka« (Delo), »Janša zaradi videa prekinil povezavo. In ‘t Veld: To ni v duhu vzajemnega spoštovanja.« (RTV Slovenija), »Na eni strani obtožbe o cenzuri, na drugi o uničenju ugleda Slovenije« (24ur.com), »Janša zapustil razpravo o razmerah v Sloveniji« (Primorske novice), »Janša prekinil povezavo z Brusljem: Vodja skupine Evropskega parlamenta mu ni dovolila predvajati videa« (Večer), »Svoboda medijev: Janša se je odklopil od evropskega parlamenta« (Dnevnik).
Janševi propagandni mediji so na drugi strani razglašali cenzuro in krivico, ki se je zgodila, od največjih pa vse tja do sicer politično spregledanih lokalnih portalov, ki delujejo kot dobro naoljen stroj.
Primerjajmo to z naslovom Spiegla, ki omenja škandal – zaradi ravnanja premierja. Bal sem se, da bodo slovenski mediji pohiteli z uravnoteževanjem in zgodilo se je, da sem dan kasneje prejel odgovor na svoje kuvertirano in javno objavljeno vprašanje: »Če tega danes slovenski MSM ne razglasijo za sramoto, si zaslužijo, kar doživljajo.«
No, pogled nanje razkrije, da sramote in škandala niso razglasili.
Več:
You must be logged in to post a comment.