V preteklih mesecih sem se nekajkrat razočarano čudil, zakaj mediji nikakor ne pogrešajo političnih stališč nenadoma iz javnosti odsotnega Mira Cerarja, sploh v luči dejstva, da je svojo stranko SMC porinil v naročje biznisarju Zdravku Počivalšku, pozabil na svoja visoka etična načela, ki jih je zagovarjal v politiki, nato pa molče in brez pripombe spremljal, kako se je njegova stranka, že na robu preživetja, prodala stranki SDS, do konca razkrojila in omogočila tretji Janšev mandat.
Čudil sem se ne samo značilni inerciji in anemičnosti slovenskega novinarstva, ampak tudi Cerarju samemu, za katerega se je ob skoku na Janšev vlak celo zdelo, da resno razmišlja o ponudbi, da bi postal predsednik Državnega zbora.
Zdaj Cerarja odkrivajo
Dopuščam sicer možnost, da je Cerar pogovore zavračal. V zadnjih dveh tednih pa prihaja do preobrata: po molku, ki je trajal od marca do novembra, se nenadoma mediji začenjajo obračati zanj, če že sam ne kaže nobene volje po javnih komentarjih, kar odpira staro in večno vprašanje o motivih za nenadno medijsko pojavnost. Možnosti sta kajpak le dve: da uredniki in novinarji poročajo o temi ali osebi na podlagi objektivnega dogajanja, temu ustrezno pa so presodili, da je tematizacija primerna in v interesu javnosti. Kot vemo, pa se včasih to ne zgodi na podlagi dogodka X, temveč navidezno spontano, o motivih in logiki zanimanja pa žal običajno le ugibamo.
No, Cerar se zadnje čase vrača v medije v funkciji profesorja in intelektualca (!), kot ponavlja, seveda po zaslugi novinarjev, tokrat nedvomno iz tega nedoločljivega drugega razloga, a ugibati ne bi imelo smisla. Po nekaj drugih intervjujih je zdaj Meta Roglič v Dnevniku z njim opravila daljši intervju, na spletni stran so ga naslovili kar s »Gospod Janša in z njim Slovenija sta zdaj v svetu zelo prepoznavna«.
Prepoznavna? Je morda Cerar postal velik zagovornik sedanjega premierja? Ali pa nam zgolj servirajo klikvabo? No, najbrž to drugo, kajti že naslednji stavek v intervjuju pove nekaj čisto drugega: »Poznajo nas po neprimernih in nedostojnih premierjevih tvitih glede ameriških volitev, pa tudi po kakšnem neprimernem tvitu pred tem, na primer o Srebrenici.«
Cerar se v intervjuju večkrat postavi v vlogo docirajočega in med drugim zaupa, da »mediji morate biti profesionalni in etični. Teh kriterijev danes mnogi mediji ne izpolnjujejo v zadostni meri.« V resnici ima bolj prav, kot je pomislil. Ena bolj tragičnih implikacij takšnega lenega novinarstva je nesporno, da nikoli nismo slišali, da bi ga kdo kaj vprašal o pravih razlogih za njegov odhod iz politike. Zato ti nikoli zares niso niti poskušali raziskati dogajanja, ki je botrovalo njegovemu slovesu – ko je Cerar ugotovil, da ne bo mogel postati predsednik parlamenta, je 2. marca letos, torej enajst dni pred nastopom Janševe vlade, nepričakovano odstopil iz lastne stranke in zavrnil celo ponudbo, da bi bil njen častni član.
Kako je izstopil iz stranke in politike
Njegov nenadni obrat bi si res zaslužil kakšno problematizacijo: le zakaj bi človek, ki ne želi biti del Janševe vlade, še naprej deloval kot predsednik parlamenta? Zakaj se je odločil za slovo šele po tistem, ko mu te možnosti niso ponudili? In zakaj mu je niso? Drastični korak je po pogovoru s Počivalškom sam dramatično pojasnil na svojem Facebooku:
»Danes žal SMC ni več moja stranka. 1. Ker ni več verodostojna v uresničevanju svojih ustanovnih vrednot. 2. Ker njeno vodstvo ne vidi več dlje od samih sebe: ne vidi niti do članov in članic, kaj šele do volivcev in volivk. 3. Ker so njeni poslanci pozabili ne le, kdo jih je povabil k skupnemu projektu, ampak predvsem, kdo jih je izvolil. Pozivam poslanke in poslance, da začnejo misliti s svojo glavo,” je med drugim zapisal in dodal: “Če se to ne zgodi, pozivam člane in članice, ki želijo ostati zvesti ustanovnim vrednotam SMC – demokraciji, vladavini prava, spoštovanju človekovih pravic in svobodomiselni liberalni drži – da teh vrednot ne izdajo in izstopijo iz stranke, ki si ne zasluži imena Stranke modernega centra. Sam ne želim biti član, kaj šele častni predsednik stranke, ki je ostala brez časti. Realist sem, zato vem, da bodo celo to mojo načelno odločitev poskušali diskreditirati. Zato naj jasno povem: kljub načelnemu stališču, da ne bom sodeloval v Janševi vladi, sem resno premislil o pobudi predsednika Počivalška, da bi vodil Državni zbor. SMC bi tako lahko varovala načelo ločitve oblasti in zagotovila liberalni korektiv desni vladi. K temu so me v zadnjih dneh aktivno spodbujali tudi številni člani SMC in ljudje iz javnega življenja, izrecno podprli pa tudi nekateri poslanci. Vendar sem po včerajšnjem pogovoru s predsednikom stranke Počivalškom dokončno ugotovil, da gre za manipulacijo, prazno retoriko in privatne ambicije posameznikov.«
Usodna nedelja
Poskušajmo rekonstruirati njegov motiv za energični odhod iz lastne stranke: Cerar je imel v koalicijskih kupčkanjih na mizi ponudbo svojega naslednika, da postane predsednik parlamenta, kot namiguje sam, bodisi se je sam ponujal, kot pravi Počivalšek. Sam je to videl kot nekakšno možnost, da se distancira od Janševe vlade, a vendar ostane v politiki in član stranke, ki je del vladajoče koalicije. Skratka: on bi bil sedanji Igor Zorčič. Toda ker na nedeljo, 1. marca 2020, ni dobil tega, kar je računal, je naslednji dan vehementno odšel iz politike in zapustil stranko. V nedeljo bi SMC še bila njegova in verodostojna, mislila bi s svojo glavo, bila bi zvesta vrednotam in častna, v ponedeljek pa je vse to prenehala biti. Zakaj? Ker je v nedeljo ugotovil, da nekdo z njim manipulira s prazno retoriko, kar lahko pomeni le eno: da ne bo postal predsednik parlamenta.
Ja, nedelja ni bila njegov dan. Počivalšek mu je nemudoma vrnil in cinično zapisal: »Vem, da si je tega položaja želel, a ta njegova želja je bila zame, v luči dogodkov zadnjega meseca, natanko to, kar danes očita meni in celotnemu vodstvu stranke, njegova ‘privatna ambicija’.« Sicer ne vemo, kdo je komu kaj ponujal in kdo je kaj zahteval, toda pričakovanja ustanovitelja SMC nam je prostodušno opisal kar sam ustanovitelj.
Milostna prošnja: če se bo kdo trudil Mira Cerarja predstavljati kot kritika Janše, naj sprva analizira njegovo vlogo pri prehodu stranke SMC v naročje SDS, potem pa še, pod kakšnimi pogoji je bil z njo pripravljen sodelovati.