Ugibanja, po katerih je vedno bolj jasno, da nasilni protestniki 5. novembra niso bili tisti, ki jih na ulicah vidimo vsak petek, vlada pa bi lahko imela veliko željo po kompromitaciji vseh, ki maratonsko dolgo odločno zahtevajo njen odstop, so pripeljala do defenzivnih reakcij, v katerih poskušajo vladajoči tovrstne spekulacije zavreči. Eno takih so na vladi na svojem uradnem računu objavili včeraj in pri tem uporabili argumentacijo dr. Vinka Gorenaka:
.@drVinkoGorenak: “Zakaj bi @strankaSDS, ki vodi @vladaRS organizirala proteste proti sebi? To je enako, kot da vi napišete anonimko proti sebi in jo pošljete šefu. Gre za neumnost. Sam bi si želel, da bi vse politične stranke sporočile: Nasilje ni dopustno!” @Nova24TV
Takoj opazimo, da se Janšev državni sekretar in zraven še vlada Republike Slovenije krepko motita, prodati nam želita zgrešeno analogijo. Organizirati proteste proti sebi in pisati anonimko proti sebi bi z vidika škodovanja najbrž za sabo potegnilo določeno podobnost, toda možni očitki, pred katerimi se brani s tovrstnimi sumi obremenjena vlada, niso tega kova – predpostavka ni, da bi protestniki želeli škodovati njej, ampak je dejanje usmerjeno proti protestnikom samim.
Vinko Gorenak se namreč brani pred možnim očitkom, da bi jih nekdo želel kompromitirati kot nasilne izgrednike in s tem usodno prikazati kot nevarne rušitelje reda in miru. Kar pa za posledico več ne bi imelo škodovanja vladi, temveč zanjo neposredne koristi. Ko upoštevamo tak najbolj smiseln vidik, primerjava z anonimko proti sebi več ne bi bila zgolj nenatančna, delovala bi kot njeno popolno nasprotje: »anonimka proti sebi« je načeloma škodljiva, »organizirani protesti proti sebi« pa za vlado koristni.
Logika zmotne analogije
Sekretar sklepa nekako takole: (1) Kdor organizira proteste proti sebi, ravno podobno kot nekdo, ki bi pisal anonimke proti sebi. (2) Implicitno: Nihče ne piše anonimk proti sebi, saj bi si s tem škodoval. (3) Zato ni možno, da bi vlada organizirala proteste proti sebi.
Čeprav jo napačno sklepanje že po sebi nikakor ne obremenjuje, je oblast s pomočjo svojega sekretarja poskušala znotraj bogatega arzenala propagandne retorike izpeljati nenavadno spodletelo zmotno analogijo. Enega bolj znanih primerov zanjo je priskrbel William Paley v svoji Naravni teologiji (1802), v kateri navaja teološki argument za obstoj Boga in uporabi znamenito analogijo z urarjem.
Njegova domislica je bila dokaj preprosta: ura je zapletena in natančna naprava, ki jo je zasnoval inteligentni urar. In ker je na podoben način tudi vesolje izjemno zapleten in natančen sistem, mora nujno biti rezultat inteligentnega načrtovanja. In smo takoj pri posegu Boga.
Pri zmotni analogiji vedno domnevamo, da morajo biti stvari, ki so si v nekem pogledu vsaj navidezno podobne, takšne tudi v drugih primerih. Največkrat je nek vidik podobnosti, ki je znan in sprejemljiv, dovolj za predpostavko, da so podobni tudi drugi, nam neznani vidiki. Najprej zato uporabniki te zmote (ali prevare) največkrat pokažejo, da sta si stvari ali dogodka A in B podobna, potem pa dokazujejo, da ker ima A lastnost F, ima lastnost F tudi B.
Ima pa svojega sekretarja
Naj uporabim znan primer: »Ne verjamete v duhove, ker jih niste še nikoli videli? To nima nobenega smisla, saj zagotovo verjamete, da so molekule in črne luknje zelo resnična stvar, pa jih tudi niste videli.«
Ali pa vzemimo še kakšno analogijo, ki se rima s protestniškim nasiljem: »Pendreki in banane so oblikovani zelo podobno, oboji se krasno prilegajo človeški roki. Zato bo veljalo, da bodo v primeru, če imajo pendreki svojega oblikovalca, tega imele tudi banane.«
No, nimajo ga, ima pa vlada svojega sekretarja.
Več: