Več indicev, da je bilo nasilje na protestih dirigirano

Protestna ljudska skupščina je obsodila »vnaprej pripravljene izgrede«, za katere meni, da so bili povezani z nasiljem z namenom kompromitacije polletnih miroljubnih protestov, ki so »usmerjeni proti korupciji, zlorabi oblasti in ideološkemu mračnjaštvu strahovlade«.

Nasilje, ki ni bilo spontano

Stališče lahko posvojimo, kdorkoli je že dramaturško natančno vnaprej načrtoval tokratne četrtkove proteste na 5. november, je zelo dobro vedel, kaj počne. Povedano drugače: fizično nasilje se po vsem sodeč ni razvilo čisto spontano, bilo je skrbno premišljeno za potrebe demonizacije gibanja. Še več, morda je nekdo računal tudi s konfliktom, ki obstaja znotraj protestniških skupin in ga instrumentaliziral, ali pa preprosto ni bil zadovoljen z načinom, kako se protesti odvijajo.

Ni dvoma, da sta se med 27 zaporednimi petki, odkar redno tečejo ulična zbiranja proti vladi Janeza Janše, izoblikovali najmanj dve grupaciji. Poglavitno in največje jedro ves čas reprezentira Jaša Jenull, frontman dogajanja, katerega racionalna, legalistična in vladne ukrepe spoštujoča drža je začela marsikoga v vrstah drugače mislečih protestnikov iritirati. K temu je dodati še dejstvo, da pozivi k odstopu niso pripeljali do pričakovanih učinkov, vladajoča garnitura je s posmehom pokroviteljsko spremljala ulično dogajanje ob intervencijah policije in predvsem obtoževala množice, da brezvestno širijo okužbe z virusom.

Dve prepričanji

Vtis neuspeha se je krepil in relativno hitro je ob pričakovanih notranjih trenjih nastalo neko drugo, nedefinirano in pasivizirano jedro, znotraj katerega je njegov del našel svoj moment identifikacije v dveh sumljivih prepričanjih. Obe na trenutke zvenita rahlo zarotniško: po prvem je Jenull zlorabil proteste, jih naredil za preveč performativne in teatralne, domnevno je povezan s kakšno od opozicijskih strank, njegova taktika pa je za nameček preveč blaga in defenzivna. Drugo prepričanje je posledica vztrajanja pri spoštovanju ukrepov, kar je še okrepilo linijo protestniških skeptikov, ki so se začeli v velikem številu osredinjati okoli idej »antimaskarjev«, zato jih je spoštovanje ukrepov še bolj skelelo – ti niso nujno teoretiki zarot, se pa k njim velikokrat nagibajo.

Spontanost kolesarskega protestniškega aktivizma ob petkih, ki ga nikoli ni bilo potrebno posebej napovedovati vnaprej, saj je petkov večer postal sinonim za odhod na ulice, je pred dobrim mesecem zato nehote doživela svoj močan kontrast v napovedi »izvenserijskega« četrtkovega shoda pred parlamentom, s katerim so se nenadoma lažje identificirali tudi nekateri Jenullovi kritiki. Nihče ne ve, kdo je prvi oblikoval poziv, ampak po včerajšnjem izbruhu nasilja tudi nad novinarji že lahko rečemo, da je antagonizme znotraj gibanja ali gibanje kot takšno nekdo preprosto zlorabil, kajti tudi omenjeni drugi del protestnikov doslej nikoli ni postopal agresivno. Je bilo na delu res kriminalno podzemlje v kombinaciji z navijaškimi skupinami, morda radikalna levica, nezadovoljna z obstoječo dinamiko in izplenom, ali pa morda nekdo, povezan z oblastjo, ki bi si kompromitacije tudi najbolj želel?

Granitne kocke in top

In potem je prišel 5. november in izpeljan načrt, zamaskiranci so z granitnimi kockami in pirotehniko napadli policijo in se spopadli na Trgu republike, kasneje pa so se neredi nadaljevali še po ulicah. Ob tem je nasilno ravnala tudi policija, končno je uporabila še vodni top in solzivec. Dogajanje je spominjalo zlasti na 3. mariborsko vstajo pod naslovom »Nesimo ga vun!«; 3. decembra 2012 so v Mariboru priprli 119 vstajnikov po tistem, ko je Vinko Gorenak zahteval ostro reakcijo in dovolil uporabo solzivca.

Minister Hojs se je včeraj ob dogajanju sprehodil s specialci, oboroženimi z jurišnimi puškami, skupaj pa so se spravili kar na nič hudega slutečo novinarko POP TV Katarino Matejčič, na katero je minister mimogrede stresel dobro znano jezo in medije obtožil, da tedensko spodbujajo proteste, iz česar sledi, da so za nasilje soodgovorni. Ali kot je poudaril: soodgovorni so za ranjene policiste.

So vedeli?

Protestniško dogajanje teče vse od 24. aprila letos, če odštejemo protivladne demonstracije 28. februarja še pred začetkom mandata Janševe vlade. Scenarist neredov bi se lahko pojavil kadarkoli prej na poprejšnjih petkih, bilo jih je dovolj, a jih verjetno ni mogel dovolj dobro nadzirati. Ta četrtek pa je lahko načrtoval, podrobno in veliko časa, po vsem sodeč ob nadzoru policije. Načrtovanem ali zgolj prisluškovanem? Ključno vprašanje.

Na to namiguje tudi današnji nastop opozicijskih poslancev in npr. izjava Luke Mesca, ki je povedal, da je državni zbor v času vseh protestov deloval normalno, včeraj pa so poslance, kot je poudaril, evakuirali ob 16. uri. Iz vodstva državnega zbora so jim namreč sporočili, da jih je policija obvestila, da zvečer pričakuje nasilne proteste. Njegov zaključek: so vedeli vnaprej?

K temu bi dodal: kaj so vedeli? Policijski sindikat že deli fotografije nasilnežev, razvoj dogodkov je dovolj dobro dokumentiran. Ni veliko možnosti, da odgovorov ne bomo prejeli.

Več:

Ko štetje kolesarskih protestov postane težava