Višegrad proti Carigradu: Istanbulska konvencija, ki je bolj po sreči ne bomo zavrnili

On je za odstop. Reakcija podpredsednika Državnega zbora ne zadeva le težnje njegove SDS po odstopu od marakeškega dokumenta, ki »pod pretvezo humanitarnosti pripomore k nadaljnjemu zaostrovanju migrantske krize, saj se Slovenija s podpisom dokončno odpoveduje suverenosti na področju reševanja migracijskih vprašanj«, če citiram Krščanski forum SDS, ampak tudi v tem trenutku bolj žgočo pobudo poljskega zunanjega ministra, da bi se Slovenija odpovedala leta 2011 sprejeti Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. Jože Tanko je zato kot drugi parlamentarec po funkciji zlahka prejel 557 všečkov za svojo misel:

Sem za odstop od Marakeške deklaracije in Istanbulske konvencije. Pa tudi za to, da je ilegalni prestop meje hudo opredeljen kot hudo kaznivo dejanje in ne le neznaten prekršek.

Dobra višegrajska učenka

Podpredsednik se je odzval na poljskega ministra za pravosodje Zbigniewa Ziobro, ki si je te dni z dopisom obetal, da bo Slovenija kot nova višegrajska zaupnica in učenka dobra izbira za utiranje agende zmanjševanja pravic žensk in promocijo nasilja nad njimi z rušenjem ti. »Istanbulske konvencije«.

Stanje demokracije je na Madžarskem in Poljskem resno ogroženo. Letošnja resolucija evropskih poslancev ugotavlja poslabšano stanje na področju vladavine prava in nič ni pomagalo, da Janez Janša vedno tovariško priskoči na pomoč, kot je nedavno odkrito povedal madžarski zunanji minister. Na Poljskem je pod udarom še zlasti LGBT+ skupnost in pred dobrim mesecem je policija pridržala 48 aktivistov, kar je z navdušenjem podprl tudi pravosodni minister Ziobro. Tudi poljski predsednik Andrzej Duda je med svojo volilno kampanjo ugotavljal, da je »promoviranje ideologije LGBT-ja destruktivnejše od komunizma«. Zadnji predlog poljskega ministra so protestnice na ulici opisale preprosto: »Namen odstopa od konvencije je legalizacija domačega nasilja.«

Ob tem Tanko ni bil osamljen. Dr. Boštjan Turk ima konvencijo za »subverzivni manever, s katerim želijo krščansko prebivalstvo Evrope nadomestiti s tujerodnim prebivalstvom, ki ga najprej ‘odlikuje’ odnos do žensk kot do domačih živali. Slovenija mora nemudoma odstopiti od Istambulske konvencije.« Za protimigrantska gibanja je ta »feministični zločin, ki želi opravičiti homoseksualno ideologijo«, za Francija Donka pa je »trojanski konj teorije spola. Slovenija se bo z njo soočila, ko bo imela vlada JJ več zaveznikov z demokratične strani.«

Podpredsednik Državnega zbora se je vsaj malo zmotil. Na našem ministrstvu za pravosodje, ki ga obvladuje stranka SMC, so nevarno poljsko pobudo k sreči zavrnili, več kot preveč indicev pa ostaja, da bi ob malce drugačni delitvi resorjev in razmerij moči vladajoča SDS hitro uveljavila svoj vpliv in jo skupaj z njim s prav velikim veseljem podprla. Drugačen razplet je torej možen – in morda celo kmalu ob prevetritvi ministrstev.

Neugledni akademiki

Tankovo stališče so podprli v Janševi Demokraciji in zapisali bistvo:

Jasno je bilo, da bo omenjeno pismo sprožilo pravi vihar v kozarcu vode in seveda tudi odziv številnih političnih strank in civilnodružbenih organizacij, predvsem vseh tistih, ki jih upravlja tradicionalno-levičarski gremi, v katerega sta denimo vključena dr. Spomenka Hribar in dr. Darko Štrajn, omenjeni gremi pa se skriva že za več deset forumov, združenj in društev, kar ustvarja vtis množičnosti. No, huronski odziv je bil pravzaprav odveč, če vemo, da niti znotraj sedanje vladne koalicije ne bi moglo biti doseženo soglasje o koraku po zgledu Poljske.

Saj res, o čem govori avtor? Omenja medijsko sicer spregledana in neobjavljena opozorila civilne družbe, tokrat na pismo Foruma za demokracijo. No, kar množični mediji z veseljem mečejo v koš z izjemo POP TV, na čelu z odgovornimi urednicami in uredniki, kot so Bojan Budja, Miran Lesjak, Matija Stepišnik, Manica J. Ambrožič, Barbara Štrukelj in drugi, kajti kaj drugega si mnenje zanje povsem neuglednih 111 akademskih podpisnic in podpisnikov očitno niti ne zasluži, potem najde negativen odmev v strankarskih glasilih.

Ironično v svoji izjavi Forum za demokracijo celo naivno naproša medije, da prispevajo svoj delež v boju proti »nadaljevanju ogrožanja elementarnih človekovih pravic in svoboščin sredi obsežnega posega v demokracijo«, a tudi tovrstno apeliranje je značilno za razmere bob ob steno. Povedano drugače, v duhu kolaborativne politične hegemonizacije medijskega prostora na koncu več kot očitno po načelu nekakšnega medijskega Overtonovega okna počasi, a zanesljivo zmaguje le ena prezentacija realnosti – propagandna.

Ceterum censeo: ne le zaradi tega, v seštevku vse več elementov kaže, da bo domače novinarstvo postalo grobnica slovenske demokracije.