Njegovo pogrešanje ljudstva, četudi mu žvižga

V pristopu obeh predsednikov na družbenih omrežjih bomo takoj in že na prvi pogled zaznali občutno razliko v retorični taktiki: če se predsednik vlade po začetni členitvi na »naše« in »vaše« trudi s svojo toksičnostjo pri vsakem protestu posebej in ne špara s svojim prislovičnim sovraštvom, cinizmom in moraliziranjem, da bi »vaše« čim bolj prizadel in razžalil, želi na drugi strani predsednik republike širiti zanj enako prislovično prijaznost v nagovarjanju, duhovitost, razposajenost in končno tudi izraze »pogrešanje ljudstva«. Ja, prav to!

Janša bi v času serije protestov ljudi na ulici, ki vzklikajo »Smrt janšizmu« in proti katerim usmerja vedno nove strupene puščice, seveda zlahka pogrešal, Pahor pa se mora pretvarjati, da sporočila »Kje si, Miško?«, »Pahor, prodana duša«, »Pahor, sramotiš nas« in »Predsednik, kje si?« ne obstajajo, tudi če mora dobesedno stopati po njih, ker so pred njegovo palačo izpisana s kredo (Kredo, quia absurdum).

Cinizem pogrešanja

Njegov včerajšnji instagramski zapis je enkrat več postregel z osladno retoriko pogrešanja ljudstva, ki vsebuje neverjetno mimikretično gesto:

borutpahor Po sinočnji državni proslavi. Čeprav moram sprejeti odločitve pristojnih glede udeležbe ljudi, sem jih pri govoru zelo pogrešal. Tudi če bi mi žvižgali. Vendar sem bil zadovoljen, da smo proslavo vseeno nekako spravili pod streho. 

Če je Janša brutalno neposredno odkrit, je potemtakem Pahor premeteno spreten in »prikrit«: državljanom prav nič ne pojasni, zakaj se je maksimalno oddaljil od pogrešanega ljudstva in pristal, da je pred njim zabarikadiran z ograjo in trumami policistov na Kongresnem trgu, končno pa tudi, čemu se je v strahu opremil z balističnim kovčkom, čeprav nismo slišali za prav nobeno resno oceno tovrstnega varnostnega tveganja.

Še več, da bi predsednik republike lahko zvito hlinil svojo neskončno prijaznost, ne sme opaziti niti, da ga je ljudstvo ob istem času iskalo pred predsedniško palačo in mu množično izpisalo svojevrsten »predsednik wanted«: IŠČE SE PREDSEDNIK. In vendar si drzne pogrešati ljudstvo, tudi če bi mu to žvižgalo, kakor pravi, čeprav ga slednje čaka pred vrati, a ga ne sprejme, temveč ignorira (Išče se predsednik. In njegovo zaupanje). Seveda bi že zdavnaj moral prisluhniti protestnikom in jih povabiti k sebi, saj je vendar človek odprtih vrat in dneva odprtih vrat. Ampak ne, ko mine proslava, se spet lahko pretvarja, da po ljudstvu hrepeni.

Spodletela srečanja

V omenjenih manirah vidimo neko temeljno razliko v naslavljanju v največjem možnem kontrastu: Janša na noben način ni komunikacijski populist, medtem ko je Pahor v najčistejši obliki. Celo te sorte, da mora podobno cinično hliniti željo po ljudeh, ki mu žvižga – četudi mu žvižga. Da bi zmogel, kot njegov predsedniški kolega, jasno signalizirati, da to ni »naše« ljudstvo, si pač ne more privoščiti.

Pahorjeva mimikrija je tokrat po sredini proslavi proizvedla celo dvojni cinični učinek: po navidezno spodletelem srečanju v iskanju ljudstva, ki je iskalo njega, je na včerajšnji petek imel možnost in priložnost, da se spet približa svojemu objektu hrepenenja. Tudi tokrat se je zgodba ponovila, spet ga je ljudstvo pogrešalo na tokratnem desetem protestu, ki jih novinarji še naprej trmasto štejejo narobe; o tem, da ti niti do deset ne znajo šteti, v Ko štetje kolesarskih protestov postane težava).

Če se bo incidenca spodletelih srečanj še kar nadaljevala, bomo utegnili kar kmalu ugotoviti, da navzlic spretni uporabi socialnih omrežij od koketiranja z ljudmi, s tem pa tudi od njegove maske populizma, ne bo kaj prida ostalo. Vsak novi protest dokazuje, da je njegov politični modus operandi resno ogrožen.