Janez Turinek, duhovnik, župnik in publicist, manjša zvezda družbenih omrežjih in desno usmerjenih medijev pri nas, je zastavil novo formulo božje nezafrkljivosti:
»Vsakič, ko Slovenka naredi abortus=splav, Bog pošlje v Slovenijo dva Albanca oz. zadnje čase dva Afričana. Bog se ne pusti zafrkavat.«
Bog se potemtakem v svoji obravnavi slovenske demografske situacije in v svoji migracijski politiki ne zafrkava, njegov boj za domačo rodnost želi biti pravičen: če grešne Slovenke delajo splav, poskrbi za »migrantsko« kaznovanje celotnega naroda. Kolikor nas je »čistih Slovencev« manj zaradi abortusa, in njegova misel očitno čistost predpostavlja, toliko bolj smo menda po božji milosti, ki je vmes nemilost postala, »nagrajeni« s pošiljkami Albancev in Afričanov.
Ne samo to, tudi mera menjave »quid pro quo« je znana: ta je 1 proti 2, za enega Slovenca manj bosta prišla k nam dva Afričana.
Začetna težava z izjavo je, kot vselej, v njeni verjetni ironičnosti, s katero želi avtor ubežati možnim očitkom: ko se v diskurz primešajo sarkazem, satira ali ironija, avtorja težko obravnavamo resno, dejansko ga sploh ne moremo. In če ga ne moremo, ga ni mogoče uloviti s kritiko.
Zato ugovarjajočemu preostane samo še čudenje o zlorabi Boga: se za župnika spodobi ironizacija, ki ob zanikanju pravic žensk vsebuje še ksenofobno in antimigrantsko konotacijo, predpostavlja »čistost« Slovencev in po drugi strani posebno vrsto nečistosti Albancev in Afričanov, pri čemer za talca svojega humorja kliče nikogar drugega kot Boga – zafrkljivega, in dvakrat sovražnega razpoloženega, do »domačink« in »prišlekov«?
You must be logged in to post a comment.