Hojsovo Ministrstvo za notranje zadeve je zavrnilo odločbo Upravne enote v Mariboru, ki je Marku Perkoviću Thompsonu pred tedni že drugič prepovedala koncert v Mariboru. Dogodek, ki odmeva tudi v širšem prostoru in kjer se vrstijo protesti.
Na novinarska vprašanja, kaj si misli o promociji ustaških idej, je bil povprašan tudi predsednik republike in se potem iz zagate, ki je ne bi smelo biti, izvlekel s komičnim in v svoji nerelevanci prezrtim zavajanjem, češ da ni poznavalec njegove glasbe, k čemer je še škandalozno in tragikomično dodal, da se politika s tem res ne bi smela ukvarjati: o tem pišem v Predsednik, ki ne obsoja Thompsona: kaj je stvar politike?.
Kasneje si je na zadnjih kolesarskih protestih Borut Pahor prislužil še napis s (prepovedano) kredo pred svojo palačo (Kredo, quia absurdum), kjer ga je nekdo razigrano vprašal takole: »Pahor, a greš na koncert?«.
Hojsova vpeljava zaslužkarskega namena
Pahorjevemu nekaznovanemu sprenevedanju z izmišljanjem vseh mogočih načinov, da ne bi obsodil tistega, kar bi storil vsak na antifašizmu kot temelju sodobne Evrope zavezan predsednik republike, le Slovenci nimamo te sreče, se je pričakovano pridružil notranji minister. Mediji so te dni množično objavljali spodnje pojasnilo odločitve ministrstva, podano le za »nekatere medije« (!), pri čemer bi bilo zanimivo vedeti, na kakšni podlagi je bila izpeljana selekcija pri obveščanju:
Minister Aleš Hojs je v izjavi za nekatere medije sicer dejal, da je ustaštvo zavržno dejanje in da »nihče ne poveličuje nič v tem smislu«. A so na ministrstvu presodili, da je bil koncert organiziran z namenom zaslužka, ne pa z namenom izvajanja kaznivega dejanja. Zgolj intuicija ali indici, da bi morda lahko prišlo do kaznivega dejanja, pa po besedah Hojsa »niso dovolj tehten razlog, da se tak koncert prepove«.
Hojsovi osnovni argumentacijski liniji, ki se tokrat ne zateka k pravici do svobode izražanja, bi lahko dejali »sklicevanje na drugačne namene«: mariborski organizator Milan Trol naj bi imel zgolj namen zaslužiti denar, ni pa imel namena izvajati kaznivega dejanja. Do slednjega bi morda prišlo, ali pa tudi ne, zato vnaprej prepovedati koncerta ni mogoče.
Nikoli ni dobrega razloga za prepoved koncerta
Čeprav je argumentacija, najbrž povzeta po odločbi, kompleksna in niti ne gre za to, da bi pri prepovedi smeli ocenjevati šele potencialni nastop kaznivega dejanja, se osredotočimo na njen prvi del in poskusimo ovrednotiti takšno »sklicevanje na drugačne namene«, ki ima v tem primeru za nameček še resne pravniške implikacije.
Kot vidimo, predpostavlja ostro razmejitev dveh namenov organizatorja (zaslužek vs. kaznivo dejanje) obenem pa se mora pretvarjati, da je odločitev o prepovedi koncerta povsem odvisna od namenov organizatorja in ne recimo od prakse ali celo konkretnega poprejšnjega udejstvovanja spornega glasbenika. Kar predpostavlja, da ta nikoli ni dovolj dober temelj za prepoved koncerta, ker moramo vsakič znova počakati, ali bo na dogodku prišlo do kaznivega dejanja, npr. tokrat v obliki uporabe ustaških simbolov in vzklikov.
Še bolj bizaren je začetni del: ali resnično drži, da je dejanje X dopustno, če je v njem navzoč namen zaslužka, namen izvajanja kaznivega dejanja pa je domnevno odsoten? In kako Hojs že ve, da tak namen ni bil navzoč? Na kakšni podlagi je sploh izpeljal presojo glede obeh namenov, kako ve, da organizatorja vodi namen zaslužka? No, poglejmo si nekaj protiprimerov, ki bodo takoj pokazali na nesmiselnost in končno neveljavnost tovrstnega sklepanja.
Prodajalec s svastikami
Predstavljajmo si, da bi nekdo prodajal neonacistične simbole, zastavice s Hitlerjevo podobo, značke s svastiko in podobno. Bil bi zgolj naključni prodajalec na sejmu s tržno žilico. Privzemimo za potrebe ilustracije, da sploh ne bi ničesar vedel o kaznivosti promocije nacističnih iddej, čeprav bi že brez te dodane premise prišli do istega zaključka. No, pa ga imamo: če ni imel namena storiti kaznivega dejanja, širiti nacistične ideje, ampak je njegov namen izključno zaslužkarski, bi v Sloveniji pod Hojsovim notranjim ministrstvom to smel početi.
Poglejmo si že nekaj bolj banalnih zgledov, bližje njegovemu resorju. Pri nas je prepovedana prodaja tobačnih izdelkov osebam, mlajšim od 18 let. Toda poglej ga zlomka: nekdo bi to storil ali se vsaj pripravljal storiti. Uporabimo znova Hojsov argument: to bi počel z namenom zaslužka, ni pa imel dokazanega namena storiti kaznivo dejanje. Ali pa: nekdo preprodaja drogo, rad bi kaj zaslužil, ali pa uvaža vozila brez katalizatorja, ampak početje je z odredbo prepovedano. Na podoben način lahko preigramo številna možna kazniva dejanja in prekrške, toda vsakič znova bomo ugotovili, da bo akter čudežno rešen.
Redukcija Hojsove razlage na to, da je organizatorja Thompsonovega koncerta vodil le namen zaslužka, nas zato res ne more prepričati.