Mušič, nepietetnost in narodni zaklad

Ko celo proti volji dveh pokojnikov vzameš sliko in jo razglasiš za narodni zaklad. No, malo še počakaš, da umre tudi ona.

Najbrž se Zoran Mušič in Ida Barbarigo obračata v grobu. Občutek, ki ga dobro poznamo tudi tisti, ki še nismo tam.

In kaj točno je storil predsednik Pahor? Svojo nepietetnost (prezir do pokojnikove želje) je postavil na piedestal narodnega interesa (»Ida, razumi, to je naš narodni zaklad«), da bi izpadel važič. Ki se lahko enkrat več pohvali na instagramu in tokrat flirta skozi apeliranje na narodni ponos nekakšne pripadnosti naciji, ki ji pač predseduje.

Se pravi, da je nespoštljivost do pokojnice po njegovem legitimna gesta, če gre in ko gre za Slovence in slovenstvo. Mušičeva žena je vedela, da njen pokojni partner domovino prezira in to željo je želela negovati naprej. Zato je Pahorju tudi zabičala, da risbe ne daje iz rok ali izroča Narodni galeriji. Kar je dobro razumel, imel je njeno navodilo in zaupanje. Toda potem je iznašel čarobno formulo sklicevanja na višjo silo. Na menda višje postavljene namene.

In tako smo padli v še eno brezno prisvajanja nečesa, kar morda ni naše, ker ne želi biti naše. In Pahorjev populizem tokrat gradi na takšnem prisvajanju in seveda edinem hrepenenju, okoli katerega se osredinja njegovo početje: narediti vse za všečnost, za všečke. Ob tem je lahko miren, kajti ve, da protestirajoči glas pokojnih ne bo slišan in ker sluti, da bo večina njegovemu dejanju na koncu močno aplavdirala.

Ida je umrla 15. januarja 2018. Enkrat več je imaginarni nacionalni interes zmagal. To pot nad pieteto.