Biatlonec Jakov Fak si ne bo premislil, na olimpijskih igrah ne bo nosil slovenske zastave. Njegova odločitev, da zavrne povabilo, je močno pretresla slovensko javnost in sprožila številne polemike o slovenski ksenofobni mentaliteti. Oziroma tem, kar so člani Olimpijskega komiteja Slovenije v svojem javnem pismu označili za »primitivizem in zaplankanost«:

Odločitev Jakova Faka, ki je zaradi negativnih odzivov v javnosti odstopil od kandidature za nosilca slovenske zastave na otvoritvi olimpijskih iger v Pjongčangu, je med Slovenci dobre volje in svetovnega nazora povzročila pravi vihar. Zdi se, da smo v reakciji na primitivizem in zaplankanost, nato s konsenzom, izrazili vso podporo biatloncu, ki bo na enem največjih globalnih dogodkov v letu 2018 zastopal barve Slovenije.

Jakov Fak se vsem, ki mu izražate podporo, ga pozivate in prosite naj si vendarle premisli, iskreno zahvaljuje. Žal svoje odločitve ne bo spremenil. To je potrebno spoštovati. V tem trenutku je nujno športniku zagotoviti mir in osredotočenost na treninge, saj je v zaključni fazi priprav za olimpijske igre v Pjongčangu.

Nacionalizem v športu

Sem med tistimi, ki ravno v takem spoznanju vidijo hvalevreden rezultat znotraj zelo nehvalevrednega vzorca obnašanja. Zakaj? Ker se dejansko redko zgodi, da se v slovenski družbi o lastni ksenofobiji, nestrpnosti in sovraštvu sploh pogovarjamo – kajti ob izbrisanih, LGBT skupnosti, beguncih, muslimanih, Judih se tako rekoč ne moremo, ne da bi pomemben del politike in državljanov preprosto »mislil drugače« in nevtraliziral učinke razprave.

Fak je zato postal točka, kjer celo najbolj vztrajni netilci sovraštva, skupaj z npr. predstavniki desnice in njene politike, niso pripravljeni reči, da ne bi smel nositi zastave; kakor da bi potrebovali primer iz športa ter slovenskega športnika z imenitnim znanjem slovenskega jezika, da bi končno znali to ugotoviti. Kakor da bi potrebovali neko neideološko, politike izpraznjeno sfero življenja, morda vsaj pretežno, kjer je primitivni in zaplankani množici, če uporabim zgornji izraz olimpijskih funkcionarjev, lažje dopovedati, da je s ksenofobijo z netolerantnimi in nacionalističnimi vzgibi vred nekaj hudo narobe, kajti ob beguncih jim tega ne bomo mogli. Ali jim bomo bistveno težje.

Ksenofobija in konsenz

Nobenega dvoma ni, da je v strukturnem smislu ksenofobija do Hrvatov, ki je v temelju predsodkov do biatlonca Faka, povsem enaka kot v vseh drugih naštetih primerih. A smo se vsaj v primeru biatlonca očitno bolj strinjali in našli konsenz v obsodbi, kot bi ga pri kakšnem drugem izključenem Drugem,  v katerega projiciramo svoje strahove. Malce paradoksalno nas je torej uspel zbližati in poenotiti v boju proti nestrpnosti, kar je že skoraj zgodovinski dosežek. Vendarle v tej zgodbi ni vse tako rožnato.

Slaba novica za iskalce sovraštva v celoti je bila, da ga ni bilo zaznati v neizmernih količinah. Še več, ker športnik ni želel navesti materialne evidence za svojo odločitev, ni povsem jasno, na katere spletne komentarje je pri tem meril.

A tudi če jih ni, si jih zlahka predstavljamo. Sam sem jih našel kar nekaj po izbruhu afere, takšne torej, ki post festum pritrjujejo nacionalistični ksenofobiji sicer predvidljivega spletnega komentariata:

Fak news

Toliko o tistih, predvsem na politični desnici, ki so želeli obstoj komentarjev zanikati in Faku pripisati neresnicoljubnost ali vsaj posredno namigovati, da ima prebujno domišljijo, morda neke druge razloge. Dr. Matevž Tomšič je, skupaj z Janezom Janšo, pomislil celo na nekakšne »fake news«, ne »Fak news«.

Še bolj zanimivi so bili odzivi, da bi moral pokazati manj občutljivosti in preprosto računati z domačo spletno folkloristiko, v skladu s katero so določene doze sovražnega govora v naši imenitni državi itak normalizirane in razložljive s trolanjem. Zaradi česar je biatlonec preprosto menda čisto medijsko nepismen.

Kaj pa novinarji?

Najbolj pa me je osupnilo dejstvo, da so mediji povsem spregledali močnejšega od dveh razlogov za Fakovo odločitev, da zavrne podeljeno možnost nošenja zastave.

V sobotnem prispevku v dnevniku POP TV, podobno tudi v današnjem Delu, lahko z nekaj presenetljivimi težavami sploh najdemo integralno stališče sicer v molk zavitega športnika, saj smo v medijskih poročilih prejkone bili deležni le fragmentov in izpeljanih novinarskih interpretacij. Naj jo citiram po Delu v celoti:

»V veliko čast mi je bilo, ko so me v OKS povabili kot kandidata za zastavonošo. Do zdaj sem se na sleherni tekmi za Slovenijo trudil po najboljših močeh, se veselil uspehov, poskušal izboljšati dosežke, ko mi ni šlo,« je poudaril ob svoji odločitvi in jo nato obrazložil:

»Očitno nekateri menijo, da nisem primeren za to častno vlogo, ker nisem tu rojen. Po rodu sem Hrvat in tega ne bom zanikal, a hkrati prav ponosno nastopam za Slovenijo. Razočaran sem bil ob branju nekaterih klepetalnic na spletu, čeprav vem, da to ni merodajno mnenje ljudstva. Ko pa so me poklicali iz športnega časnika in me spraševali, češ ali se počutim sposoben za to vlogo ter za koga bi navijal med Slovenijo in Hrvaško, se nisem hotel več izpostavljati in morda še sodelovati v arbitražnem sporu. Tudi družino želim obvarovati nevšečnosti. Res mi je žal, toda če sem komu kamen spotike, se raje umaknem.«

Sodelovanje v arbitražnem sporazumu

Fakova izjava nam daje slutiti, da spletne klepetalnice niso bile zadostni razlog za njegovo odločitev po umiku – v resnici omenja kar svoje intenzivno zavedanje, da te ne morejo biti dober kriterij za presojo mnenja večine. V medijskih reciklažah zgodbe manj navzoč poudarek zadeva v resnici vlogo medijev – konkretneje »športni časnik«. In teh pri nas res ni veliko.

Biatlonec torej kot razlog svoje odločitve in dogodek, ki je sodu izbil dno, navaja klice in nestrpna vprašanja novinarjev, sploh v kontekstu sosedskih prerekanj okoli meje in arbitraže. Res se mi zdi precej nenavadno, da se je dosedanja javna razprava v celoti zgostila le okoli odgovornosti anonimnih in neopredeljivih posameznikov s spleta, medtem ko novinarji prsta niso znali niti za hip usmeriti proti sebi. Navzlic dejstvu, da je bil v tem segmentu, kar se opisa tiče, bolj določen.

Zato bom provokativno na koncu zapisal tole: kaj pa, če se je Fak odpovedal ugledni vlogi na olimpijskih igrah (tudi) zaradi preveč ksenofobnih in nestrpnih novinarjev? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi nam mediji v svojih poročilih to znali povedati?