Medijsko sovraštvo do islama in vzniki nasilja

Zdi se, da smo doma priča prvim nastopom nasilja, ki bi jih smeli neposredno pripisati medijski asistenci in stampedu ščuvanja proti beguncem, posredno s tem tudi proti muslimanom. Tistemu hujskaštvu, ki se mu odgovorni ne želijo na noben način upreti. Kot da je razbito okno na stavbi s sedežem Islamske skupnosti prvi grozeči pokazatelj povedanega:

V Islamski skupnosti v Sloveniji so opozorili, da smo bili v preteklih dneh s strani nekaterih medijev priča vsakodnevnemu pozivanju in hujskanju ljudi na linč muslimanov in njihove skupnosti.

Kot so zapisali v sporočilu za javnost, so pozivi nekaterih medijev pripeljali do napadov v noči s sobote na danes, ko je neznani storilec razbil okno pri vhodnih vratih na objektu Islamske skupnosti v Sloveniji. Podoben primer se je po njihovih navedbah zgodil leta 2008, tudi takrat je policija opravila ogled, vendar storilca niso odkrili.

Muslimani so torej sami presodili, da so žrtve nečesa, kar čutijo kot poziv k hujskanju. In pokazali s prstom na tistega, ki ga, 29. novembra letos, ne politika ne novinarski ceh še nista pripravljena vzeti kot resen problem. Na kar velik del slovenskih medijev.

Analize, kako profesionalno postopajo ob begunski krizi mediji, dejansko ni. Še huje je, stara rakasta rana, ko del slovenske scene ne želi obsoditi ravnanje drugega dela  – ja, redke razsodbe NČR tega dejstva ne spremenijo – in ga raje ignorira, se kar ponavlja in seveda ne zaceli.

Vzemimo zgolj naključen, prav današnji zgled. Na dan, ko so mediji pisali o nasilju ali vandalizmu nad objektom. Kdor je denimo kliknil na spletno stran Reporterja, je že na njegovi vstopni strani lahko zagledal nič manj kot devet (!) naslovov in prispevkov, ki zelo točno ustrezajo opisu Islamske skupnosti, z vsemi elementi grobega fear-mongering, posploševanja in izkrivljanja ali širjenja nestrpnosti. Praktično drug(ačn)ega naslova ni.

Še več, zvečer se je sovražnemu diskurzu pridružila še nova tendenciozna naslovnica nove številke in – kaj pa drugega – celo seznam potencialnih lokacij v Ljubljani, ki jih lahko napadejo teroristi.

Že zdaj lahko napovemo, z veliko induktivno verjetnostjo, da razen ustreznega diskreditacijskega kaznovanja tistih, ki bi utegnili nasprotovati takšnim novinarskim maniram, ne gre pričakovati nobenih odzivov ali reakcij. Najbolj tragično je vedno, ko mora sama žrtev opozarjati na tiste, ki z izjemno vnetostjo, praktično fanatično privrženostjo širijo strahove, stigmatizirajo in sejejo odpor. Ne vemo še, kaj utegnejo storiti muslimani, toda očitno bodo posledice patološke politizacije in ideologizacije slovenskih medijev preizkušali in čutili na svoji koži.

Vendar popustkov za novinarje pri tem ne bi smelo biti. Slovenski novinarski kodeks obsoja širjenje sovraštva v 21. členu:

Spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora so nedopustni. Novinar jih ne sme dopustiti, če pa to ni mogoče, se mora nanje nemudoma odzvati oziroma jih obsoditi. 
 

Kaj je in ni rekel mufti

Ob tako hitro prepoznavni evidenci za proizvajanje in širjenje medijskega sovraštva (ali bolje: sovraštva s pomočjo medijev), ki ostaja prezrto in nesankcionirano, je katerakoli podrobnejša in natančnejša preiskava že skorajda vnaprej obsojena na posmeh in zamah z roko.

Lep zgled tega je morda lahko nastop muftija v Odmevih s Slavkom Bobovnikom, ki je bil v vrsti medijev hitro zlorabljen in zmanipuliran v nekaj, česar Nedžad Grabus nikoli ni rekel. Samo zato, znova, da bi izzvenelo v prid iskalcev sovražnika v muslimanih.

Muftiju zelo na široko pripisana izjava – video insert je bil pravi hit na socialnih omrežjih in širše  – je bila, da bo Slovenija bo čez 20 let večinsko muslimanska. Izbruh prebujenega strahu, sumničenj in sovražnega odpora je bil nato zelo pričakovan naslednji korak.

Težava je seveda v tem, da mufti ničesar takšnega ni rekel. Tukaj je prepis njegovih besed v celotnem kontekstu (povzeto po Slovenskih novicah):

»/…/ Ne bomo dovolili tega, da nam vedno govorijo, da smo vsi enakopravni pred zakonom. Ko pa pridemo mi in poskušamo doseči določene pravice, potem čakamo več kot 40 let na to. Veliko je primerov in mislim, če hočemo graditi resne družbene odnose, potem moramo govoriti tudi o tem, kakšni so problemi, s katerimi se soočajo tudi mlajši ljudje, ki imajo slovensko identiteto in so muslimani. Mi smo starejša generacija. Govorim o tem, da ta center in vse, za kar smo si prizadevali, smo si zaradi slovenskih državljanov, ki bodo čez, recimo, 20 let večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji. In zato je zelo pomembno za širšo družbo, da razume, za kaj sploh gre, ko govorimo o islamskem kulturnem centru in naši identiteti v Slovenji.«

Za napačno razumevanje je ključen tale muftijev stavek: »Govorim o tem, da ta center in vse, za kar smo si prizadevali, smo si zaradi slovenskih državljanov, ki bodo čez, recimo, 20 let večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji.« Med drugimi je takšno branje prevzel in nato še razširil Janšev portal Nova24TV.

Toda poanta povedanega je pri muftiju drugačna, preprosta: ko govorimo o džamiji in muslimanskem centru, se moramo zavedati, da gre za »naše«, slovenske državljane. Da so to ljudje, ki takšno državljanstvo sprejemajo in želijo biti del tukajšnje identitete. Trditev je torej:

(1) Čez 20 let bo večina muslimanske skupnosti v Sloveniji takšne, da bodo to slovenski državljani.

Edina možna in izrečena razlaga (1) pa je bila preslišana in zmanipulirana v drugo smer (2). Kar so slišali ali želeli slišati tisti, ki so napadli muftija, je naslednja trditev:

(2) Čez 20 let bo večina (državljanov) muslimanske oziroma islamske skupnosti (v Sloveniji).

Prvi stavek se očitno nanaša na državljanstvo pripadnikov muslimanske skupnosti v Sloveniji čez 20 let: subjekt so pripadniki muslimanske skupnosti. Drugi stavek se očitno nanaša na opis, po katerem bo »večina«, namreč prebivalstva, prevladala in ta bo pripadala muslimanski skupnosti: subjekt je celotno prebivalstvo.

Vidimo lahko, da je druga, konspirativna in hujskaška interpretacija možna le, če je dekontekstualizirana in fokusirana na to, da razume izraz »večina« kot hegemonsko prevlado pripadnikov muslimanske skupnosti v državi. V resnici pa je smisel Grabusovih besed lahko enoznačno povzet le po prvem branju: »večina« pripadnikov muslimanske skupnosti bo imela čez 20 let slovensko državljanstvo.

Samostalnik »večina« je torej uporabljen v dveh pomenih, kot ekvivokacija. Če v prvem primeru jasno referira, pa v drugem ni tako: del stavka »večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji« se tendenciozno, ob predpostavljeni slabi slovenščini in iskanju ohlapnejšega branja zaradi nje, interpretira kot »večina prebivalstva«. Skratka: večina prebivalstva naj bi bila čez 20 let pri nas islamskega.

In šele na tej in sorodnih podlagah, zavestnih in hotenih dekontekstualizacijah in ponaredbah, je nato konstrukt o dominaciji muslimanov v Sloveniji lahko uspešen. Seveda pospremljen s smrtno dozo islamofobnih občutkov in njihove medijsko podprte diseminacije.

Če v Islamski skupnosti v Sloveniji opozarjajo na hujskanje in pri tem kažejo s prstom na medije, imajo zelo evidentno popolnoma prav.