Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika

Zgodba z »burkinijem«, ki zadnji teden pleni pozornost množičnih medijev in se je iz Janševih preselila v skoraj vse druge, na koncu pa od podpori poslancev SDS pljusknila še v parlament, je lep zgled domačega prekomernega »napihovanja« ksenofobije: ne samo, da ima nesrečna obiskovalka Term Vivat ponesrečeno letovalno izkušnjo, najbrž nič hudega sluteča ne more niti malo razumeti, zakaj in kako je postala »rjuharica«, kot so ji zasmehljivo dejali Janševi, ker pač ni mogla niti slutiti o bedni in nizkotni politični nestrpnosti v neki neznatni Sloveniji. Zato tudi ne, kako majhne, res nepomembne dražljaje in dogodke si tukaj zmagoviti politični akterji jemljejo za svojo sovraštveno agendo. Ker si jih, če je treba, tudi izmislijo.

Da bi kdo ne razumel narobe: ko omenjam prekomernost, ne ciljam na to, da je ksenofobija v »pravi meri« sprejemljiva, ker ni, temveč na značilnost domače politične folklore sovraštva,  ko se mora za svojo propagandne namene zadovoljiti že z bizarno majhnimi in zaradi tega praktično zdravi pameti komičnimi spodbudami, saj tistih večjih ni na vidiku. In tudi če bi bile, seveda, nestrpnost ne bi bila nič bolj sprejemljiva. Zaradi takih okoliščin lahko čisto mimogrede v mentalno zahojeni državi po spletu naključij postaneš neprostovoljna medijska zvezda.

Jelinčičevo prvo poslansko vprašanje

Javnemu linču »rjuharic« so se pridružili še na RTV Slovenija v včerajšnjem Dnevniku, kjer so reklamirali Jelinčičevo »prvo poslansko vprašanje«, kot so dejali, ministrici za zdravje. Zakaj? Ker mora ta menda skrbeti za javno zdravje v kopališčih, kot je v kamere pojasnilo še en politik, ki se ima zgolj ksenofobiji zahvaliti, da znova sedi v parlamentu. Nato je nonšalantno dodal, da je njena naloga urediti, kdo se sme kopati v slovenskih bazenih! No, to ni njena naloga, to je lahkotna in mizerna ksenofobna insinuacija. Je pa naloga javnega servisa, da ne daje prostora nevarnemu hujskaštvu proti muslimanom. A kaj, ko očitno Manica Janežič Ambrožič misli drugače – najbrž to, da je potrebno javnost informirati o poslanskih vprašanjih…

Jelinčič burkini

Utrinek iz Dnevnika RTV Slovenija (20.7.2018): kako legitimirati ksenofobijo

Koncept kužnosti in količina kalcija v krvi

Pred leti sem v kontekstu analize tehnik politične diskreditacije razvil koncept »kužnosti« – včasih je dovolj že, da ste se kje na ulici rokovali z politično kontaminirano osebo, pa bodo o vas objavili članek o tem, da ste kužni tudi vi. No, v primeru ksenofobije je ta spet postal aktualen, le da se z njim ne diskreditira političnega nasprotnika, ampak Drugega, okoli katerega gradimo čustva sovraštva. V Janševem mediju so na ta način povzeli potencialno kužnost kopalke iz Term Vivat, v kateri kot glavni akter skrbi za naše zdravje nastopa omenjeni magister farmacije. Seveda zgolj zato, da bi zakamufliral svojo ksenofobno idejo:

Jelinčiča predvsem skrbi, da takšno početje ogroža zdravje preostalih kopalcev, “saj naj ne bi bilo kopanje oblečenih osebkov z obutvijo na nogah v evropskih, tako tudi slovenskih javnih kopališčih, dovoljeno”. Ob tem je spomnil, kako zdravstvene inšpekcije ministrstva po dolgem in počez preverjajo zaposlene v firmah, ki imajo stik s strankami, jemljejo brise rok, preverjajo prostore in omarice zaposlenih ter tudi prostore, v katerih se izvajajo določeni procesi. “Tudi v bolnišnicah si osebje stalno umiva roke, prav tako pa so v bolnišničnih prostorih, kjer je fluktuacija obiskovalcev velika, nameščena razkužilna sredstva.”

Predsednik SNS ugotavlja, da glede na to, “da kopalka prihaja iz krajev, kjer je struktura bolezni, pa tudi njih razširjenost, popolnoma drugačna kot v kontinentalni Evropi, je možnost okužbe s pri nas neznanimi agensi zelo možna”. Kot magister farmacije opozarja, da “že samo pomanjkanje vitamina D vodi do motenj uravnavanja količine kalcija v krvi in je povezano s številnimi hudimi motnjami, vključno s kardiovaskularnimi boleznimi, diabetesom tipa 1, multiplo sklerozo in revmatoidnim ter še čem”. A so naštete bolezni mačji kašelj v primerjavi, da vzamemo v obzir “prenosljive oziroma infekcijske bolezni Afrike, ki jih povzročajo bakterije, virusi, paraziti in glive”, ter ki se lahko “širijo direktno ali indirektno z osebe na osebo”. Jelinčič ravno zaradi tega ocenjuje, da sta ravnanje in odgovor Term Vivat zaskrbljujoča.

burkini Demokracija

Zgolj ena izmed zgodb v stampedu proti burkinijem v Janševi Demokraciji

Rasist in njegov sram (ki ga ni)

V skupini Danes je nov dan so zapisali vse bistveno, kar je treba vedeti o tej zgodbi: »Vsi vemo, da je rasizem neumen. To, da si mora nekdo s sovraštvom do »drugačnih« nabildati svojo šibko samopodobo, ni kakršen razlog za zaničevanje milijard ljudi na podlagi odtenka kože. A kako reagirati v primerih, ko razumski argumenti ne zaležejo?

Z vzponom Trumpa in t.i. alt-right so fašistična prepričanja spet postala moderna. Fasada radikalne desnice se je zgladila, rasisti so postali prisotnejši v javnem prostoru – s tem pa njihove nazadnjaške ideje spet širše družbeno sprejemljive.

Frank Turner na svoji novi plošči nekoliko okorno, a pomenljivo opeva potencialno strategijo protesta: doseči moramo, da se rasisti svojih idej in dejanj sramujejo. In očitno pristop deluje: če jih ne moremo prepričati v nasprotno, jim lahko damo vsaj javno vedeti, da so njihova prepričanja zmotna in sramotna, s svojim aktivnim pristopom, pa napravimo javni prostor bolj odprt za vse tiste brez neutemeljenih sovražnih idej.«

Kandidati za ministre

Sicer pa: le kaj bi bila SDS brez sirskih brivcev iz Roga in »rjuharic« iz Term Vivat? En prazen ništrc. Zato bi moral, že zaradi zaslug pri volilnem rezultatu, Janša nedvomno prvemu ponuditi mesto notranjega ministra, drugi pa mesto ministrice za zdravje.

Preveč gostoljubna arijska kri do islamskih teroristov

Zadnji teden ali dva pogostih terorističnih in drugih incidentov v zahodni Evropi, ki jih mentaliteta množic, pregnetena z medijskimi turbo pospeševalniki, rada tlači v rubriko »Islamska država spet napada«, je tudi v Sloveniji dvignila stopnje prostodušnega legitimiranja islamofobije na vseh koncih in krajih. Predvsem pri številnih novinarjih in publicistih.

Zadnji napadi v Nici, Bruslju, Münchnu in drugod so spodbudili tudi bivšega ministra dr. Žigo Turka, da nam po znani in preverjeni enačbi »Ni vsak musliman potencialni terorist, je pa vsak terorist musliman« oziroma »Prihod muslimanov v Evropo prinaša terorizem« ponudi nekaj svaril pred tem, kar nas menda čaka zaradi naše prevelike, a kratkovidne evropske prijaznosti do beguncev. Takšnih, ki tako ali drugače temeljijo na prepričanju o intrinzičnem zlu islama.

Odmevi opozarjajo

Turk je svoje čudenje zgradil na ogledu Odmevov, kjer je Tanja Gobec gostila obramboslovca Vladimirja Prebiliča in popotnika Gregorja Preaca; slednji je verjetno rekorder med posamičnimi domačimi avtorji po objavah opozorilnih besedil pred nevarnostjo in nasiljem, ki pretita Evropi v begunski krizi.

Ne, seveda ne gre za ksenofobijo ali njeno mejo, tu je vedno znova na delu Verneinung. Gre za tisto drugo, ne čisto dobro artikulirano agendo zaskrbljenca, na katero se podobni sklicujejo: »Mi vas zgolj opozarjamo, poskrbite zase, poskrbimo za varnost!«

Odmevi Gobec Preac Prebilič

Opremljena s takima gostoma je Gobčeva namreč v nekem trenutku Turkovo pozornost uplenila zaradi naslednjega začudenja, s katerim jima je postregla:

Zakaj napadi tudi v Nemčiji, ko je to vendar država, ki je najbolj gostoljubna do beguncev?

Kar je Turka zmotilo, zadeva njegovo oceno, da gre za deplasirano napačno izhodišče voditeljice: »Podmena v ozadju vprašanja je, da islamisti napadajo države zato, ker niso gostoljubne. Ker prišlekov ne sprejemajo. Terorizirajo, da bi se maščevali za ksenofobijo domorodcev. Za napade naj bi bili krivi tisti, ki niso bili dovolj gostoljubni, ki se drznijo podvomiti v prevladujočo doktrino gostoljubja. Ker je treba ljudem povedati, da se bomo napadom izognili edino tako, da bomo migrante sprejemali odprtih rok. Čim več, tem bolje.«

Muslimani dežujejo

Pisec se, kot vidimo, posmehuje novinarkini naivnosti. On pač že ve, da gostoljubnost ne prepriča muslimanov, da ne bi uporabili terorja, novinarka pa tega ne razume. On ve, da islam je intrinzično zloben in ubijalski, medtem ko se novinarki ne sanja. On se spozna na meteorologijo, v Odmevih se uredniki ne, zato se čudijo vremenskim dogodkom. Ali kot pravi s primero, s katero želi opozoriti na enakovrednost pozicij:

»Zakaj poplave v Angliji, ko pa je tam vendar padlo največ dežja?«

Turk želi reči samo tole: zakaj se čudite, da je toliko terorizma, če pa je v Evropi vedno več muslimanov? Pustimo ob strani, rečeno mimogrede, da bivši minister ne loči med trditvama »Islamisti ne napadajo držav, ki so gostoljubne« in »Islamisti napadajo države zato, ker niso gostoljubne« – v prvi imamo uvedeno zgolj korelacijo med napadi na države in gostoljubnostjo, v drugi pa je med njima uvedena vzročna povezava, ki je voditeljica Odmevov v svojem izraženem stališču ni izrekla in ne implicirala.

Janšev superminister, kot so mu dejali, je nekoč pokrival tudi kulturni resor, morda bo nekoč kakšnega za integracijo. Ko je v Odmevih uvidel »napačen okvir« – deduciral ga je iz omenjene trditve – je pohitel postaviti pravega. Zelo preprostega in z že omenjenim enačajem med muslimani in terorizmom, takole:

Neprijetna resnica namreč je, da več kot je muslimanov, večja je nevarnost terorizma. Na Japonskem npr. ga ni nič, ker je zaprta za priseljevanje, še posebej za priseljevanje muslimanov. Napadi so tam, kjer so velike koncentracije muslimanov iz okolij brez sekularne tradicije.

Res je treba dodati: previdno je uvedel razlikovanje med muslimani s sekularno tradicijo in tistimi brez nje. Na tako rekoč dobre in slabe muslimane. Tisti, ki prihajajo v Evropo kot begunci, so evidentno slabi; proti njim ne bo, še pravi, zadostovala niti nemška arijska kri:

»Z množičnim prihodom migrantov lani in letos tudi v Nemčijo prihajajo ljudje, ki so kulturno-civilizacijsko še bolj drugačni in zato bodo večji tudi problemi. Nemci si morda domišljajo, da je njihova arijska kri dovolj močna, da jim bo kos. Ali pa se motijo.«

Vojna bo

Še več, avtor verjame, da bodo migranti proizvedli vojno, kajti želeli bodo priti na oblast: »Če 1400 let zgodovine konfliktov med Zahodom in Orientom kaj pove, je to, da Muslimani nikoli in nikjer niso dolgo v miru živeli skupaj s Kristjani. Razen, če so bili prvi na oblasti. Verjetno zato, ker so Muslimani delali na tem, da bi prišli na oblast – kot se je to zgodilo npr. v Indoneziji, kot so poskušali v Indiji, kot se dogaja v podsaharski Afriki. Tradicionalni Islam pač ne zna biti ločen od države in hoče državo ugrabiti.«

Pri ksenofobičnih posploševanjih in fear-mongering taktikah je na delu vedno ista zgodba: njeni protagonisti se branijo takšne označbe. Razumejo jih kot diskreditacijo, svoja stališča pa kot nedolžne, racionalne in objektivne razlage sveta in dogajanj v njem. Poseben užitek svoje pozicije črpajo retroaktivno, običajno skozi maksimo »Saj smo vam povedali, pa niste poslušali. Zdaj pa imate!«

Turk zakaj terorizem

O tem, da so svoja stališča zgradili na predsodkih in pomagali dirigirati sovraštvo, ne želijo slišati ničesar. Nekdo, ki verjame, da je nesekularni islam intrinzično nagnjen k nasilju in podpira terorizem, zaradi česar bi smeli vzpostaviti korelacijo med obema, bi moral za to navesti konkretne dokaze. Ne, ni se zgodilo.

Who speaks for Islam?

Profesor John Louis Esposito na Georgetown University v Washingtonu je skupaj z Dalio Mogahed že pred leti,  po 11. septembru 2001, opravil obsežno raziskavo za Gallupov inštitut pod naslovom »Who Speaks for Islam?«. Leta 2008 sta svoje izsledke izdala tudi v knjigi z istim naslovom: v šestih letih sta analizirala okoli 50.000 muslimanov v 35 državah in ugotovila, da npr. Američani in muslimani enako zavzeto zavračajo teroristične in druge napade na civilno prebivalstvo – glede moralnega upravičevanja ni nobene posebne razlike. V isti raziskavi je pokazal, da je napad 11. septembra podprlo le 7 odstotkov vseh anketiranih – avtorja jih imenujeta »politično radikalizirane«.

Začetne Turkove trditve, češ prihod muslimanov predstavlja večjo nevarnost terorizma, s tem sicer čisto neposredno še nismo zavrnili. Omenjena raziskava je pokazala le na to, kakšno stališče gojijo do nasilnih dejanj, posredno pa tudi, da v njihovi politični ali religiozni naravi »intrinzično« ni nič takšnega, da bi jih morali z njimi povezovati. Kajti če bi se nad terorizmom res navduševali, bi o njem morali imeti afirmativno mnenje.

Nobenega dvoma sicer ni, da se muslimani kot povzročitelji terorističnih dejanj v Evropi v zadnjih letih pojavljajo vedno pogosteje. Tega nihče ne želi opravičevati, kot sem želi največkrat imputirati, nikoli in nikdar. Toda leta 2009  je npr. Europol ugotavljal, da je več kot 99 odstotkov takih dejanj v zadnjih treh letih bilo izvedenih s strani nemuslimanov.

Če bodo želeli Turk in podobni pokazati, da jih ne vodijo ksenofobni in islamofobni stereotipi, ampak resna skrb, češ muslimani predstavljajo absolutno nevarnost terorizma in nove vojne v Evropi, ker so intrinzično destruktivni, bodo onstran praznih posploševanj morali predstaviti nekaj več dokazne evidence. Tudi takrat, ko hitijo islamskega napadalca, ki se je zgledoval po Breikovih protislamskih stališčih in imitiral neonacistična ksenofobna nagnjenja, čisto mimogrede stlačili v svojo rubriko islamsko motiviranih fundamentalistov.

Več:

Turkova hitra misel in afriška počasna

Medijsko sovraštvo do islama in vzniki nasilja

Zdi se, da smo doma priča prvim nastopom nasilja, ki bi jih smeli neposredno pripisati medijski asistenci in stampedu ščuvanja proti beguncem, posredno s tem tudi proti muslimanom. Tistemu hujskaštvu, ki se mu odgovorni ne želijo na noben način upreti. Kot da je razbito okno na stavbi s sedežem Islamske skupnosti prvi grozeči pokazatelj povedanega:

V Islamski skupnosti v Sloveniji so opozorili, da smo bili v preteklih dneh s strani nekaterih medijev priča vsakodnevnemu pozivanju in hujskanju ljudi na linč muslimanov in njihove skupnosti.

Kot so zapisali v sporočilu za javnost, so pozivi nekaterih medijev pripeljali do napadov v noči s sobote na danes, ko je neznani storilec razbil okno pri vhodnih vratih na objektu Islamske skupnosti v Sloveniji. Podoben primer se je po njihovih navedbah zgodil leta 2008, tudi takrat je policija opravila ogled, vendar storilca niso odkrili.

MMC sovraštvo muslimani napad

Muslimani so torej sami presodili, da so žrtve nečesa, kar čutijo kot poziv k hujskanju. In pokazali s prstom na tistega, ki ga, 29. novembra letos, ne politika ne novinarski ceh še nista pripravljena vzeti kot resen problem. Na kar velik del slovenskih medijev.

Analize, kako profesionalno postopajo ob begunski krizi mediji, dejansko ni. Še huje je, stara rakasta rana, ko del slovenske scene ne želi obsoditi ravnanje drugega dela  – ja, redke razsodbe NČR tega dejstva ne spremenijo – in ga raje ignorira, se kar ponavlja in seveda ne zaceli.

Vzemimo zgolj naključen, prav današnji zgled. Na dan, ko so mediji pisali o nasilju ali vandalizmu nad objektom. Kdor je denimo kliknil na spletno stran Reporterja, je že na njegovi vstopni strani lahko zagledal nič manj kot devet (!) naslovov in prispevkov, ki zelo točno ustrezajo opisu Islamske skupnosti, z vsemi elementi grobega fear-mongering, posploševanja in izkrivljanja ali širjenja nestrpnosti. Praktično drug(ačn)ega naslova ni.

Reporter vstopna stran 9 primerov begunci sovraštvo

Še več, zvečer se je sovražnemu diskurzu pridružila še nova tendenciozna naslovnica nove številke in – kaj pa drugega – celo seznam potencialnih lokacij v Ljubljani, ki jih lahko napadejo teroristi.

Že zdaj lahko napovemo, z veliko induktivno verjetnostjo, da razen ustreznega diskreditacijskega kaznovanja tistih, ki bi utegnili nasprotovati takšnim novinarskim maniram, ne gre pričakovati nobenih odzivov ali reakcij. Najbolj tragično je vedno, ko mora sama žrtev opozarjati na tiste, ki z izjemno vnetostjo, praktično fanatično privrženostjo širijo strahove, stigmatizirajo in sejejo odpor. Ne vemo še, kaj utegnejo storiti muslimani, toda očitno bodo posledice patološke politizacije in ideologizacije slovenskih medijev preizkušali in čutili na svoji koži.

Vendar popustkov za novinarje pri tem ne bi smelo biti. Slovenski novinarski kodeks obsoja širjenje sovraštva v 21. členu:

Spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora so nedopustni. Novinar jih ne sme dopustiti, če pa to ni mogoče, se mora nanje nemudoma odzvati oziroma jih obsoditi. 
 

Reporter naslovnica Islamska republika

Kaj je in ni rekel mufti

Ob tako hitro prepoznavni evidenci za proizvajanje in širjenje medijskega sovraštva (ali bolje: sovraštva s pomočjo medijev), ki ostaja prezrto in nesankcionirano, je katerakoli podrobnejša in natančnejša preiskava že skorajda vnaprej obsojena na posmeh in zamah z roko.

Lep zgled tega je morda lahko nastop muftija v Odmevih s Slavkom Bobovnikom, ki je bil v vrsti medijev hitro zlorabljen in zmanipuliran v nekaj, česar Nedžad Grabus nikoli ni rekel. Samo zato, znova, da bi izzvenelo v prid iskalcev sovražnika v muslimanih.

Muftiju zelo na široko pripisana izjava – video insert je bil pravi hit na socialnih omrežjih in širše  – je bila, da bo Slovenija bo čez 20 let večinsko muslimanska. Izbruh prebujenega strahu, sumničenj in sovražnega odpora je bil nato zelo pričakovan naslednji korak.

Težava je seveda v tem, da mufti ničesar takšnega ni rekel. Tukaj je prepis njegovih besed v celotnem kontekstu (povzeto po Slovenskih novicah):

»/…/ Ne bomo dovolili tega, da nam vedno govorijo, da smo vsi enakopravni pred zakonom. Ko pa pridemo mi in poskušamo doseči določene pravice, potem čakamo več kot 40 let na to. Veliko je primerov in mislim, če hočemo graditi resne družbene odnose, potem moramo govoriti tudi o tem, kakšni so problemi, s katerimi se soočajo tudi mlajši ljudje, ki imajo slovensko identiteto in so muslimani. Mi smo starejša generacija. Govorim o tem, da ta center in vse, za kar smo si prizadevali, smo si zaradi slovenskih državljanov, ki bodo čez, recimo, 20 let večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji. In zato je zelo pomembno za širšo družbo, da razume, za kaj sploh gre, ko govorimo o islamskem kulturnem centru in naši identiteti v Slovenji.«

Za napačno razumevanje je ključen tale muftijev stavek: »Govorim o tem, da ta center in vse, za kar smo si prizadevali, smo si zaradi slovenskih državljanov, ki bodo čez, recimo, 20 let večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji.« Med drugimi je takšno branje prevzel in nato še razširil Janšev portal Nova24TV.

Nova24 mufti Grabus večina

Toda poanta povedanega je pri muftiju drugačna, preprosta: ko govorimo o džamiji in muslimanskem centru, se moramo zavedati, da gre za »naše«, slovenske državljane. Da so to ljudje, ki takšno državljanstvo sprejemajo in želijo biti del tukajšnje identitete. Trditev je torej:

(1) Čez 20 let bo večina muslimanske skupnosti v Sloveniji takšne, da bodo to slovenski državljani.

Edina možna in izrečena razlaga (1) pa je bila preslišana in zmanipulirana v drugo smer (2). Kar so slišali ali želeli slišati tisti, ki so napadli muftija, je naslednja trditev:

(2) Čez 20 let bo večina (državljanov) muslimanske oziroma islamske skupnosti (v Sloveniji).

Prvi stavek se očitno nanaša na državljanstvo pripadnikov muslimanske skupnosti v Sloveniji čez 20 let: subjekt so pripadniki muslimanske skupnosti. Drugi stavek se očitno nanaša na opis, po katerem bo »večina«, namreč prebivalstva, prevladala in ta bo pripadala muslimanski skupnosti: subjekt je celotno prebivalstvo.

Vidimo lahko, da je druga, konspirativna in hujskaška interpretacija možna le, če je dekontekstualizirana in fokusirana na to, da razume izraz »večina« kot hegemonsko prevlado pripadnikov muslimanske skupnosti v državi. V resnici pa je smisel Grabusovih besed lahko enoznačno povzet le po prvem branju: »večina« pripadnikov muslimanske skupnosti bo imela čez 20 let slovensko državljanstvo.

Samostalnik »večina« je torej uporabljen v dveh pomenih, kot ekvivokacija. Če v prvem primeru jasno referira, pa v drugem ni tako: del stavka »večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji« se tendenciozno, ob predpostavljeni slabi slovenščini in iskanju ohlapnejšega branja zaradi nje, interpretira kot »večina prebivalstva«. Skratka: večina prebivalstva naj bi bila čez 20 let pri nas islamskega.

In šele na tej in sorodnih podlagah, zavestnih in hotenih dekontekstualizacijah in ponaredbah, je nato konstrukt o dominaciji muslimanov v Sloveniji lahko uspešen. Seveda pospremljen s smrtno dozo islamofobnih občutkov in njihove medijsko podprte diseminacije.

Če v Islamski skupnosti v Sloveniji opozarjajo na hujskanje in pri tem kažejo s prstom na medije, imajo zelo evidentno popolnoma prav.