Mladinin kolumnist Janko Lorenci o Petru Jančiču, svojem cenzorju, zaradi katerega je predčasno zapustil Delo. O lažni solidarnosti, medijski »permisivnosti« in tem, čemur sam pravim novinarski (cehovski) mazohizem, večno živ:
Nedavno sem gledal Tarčo na nacionalni TV in postalo mi je slabo. O sodbi ustavnega sodišča o Patrii je razpravljal tudi Peter Jančič, novinar Dela, pred časom njegov odgovorni urednik. Časopisu je bil vsiljen kot Janšev in Slivnikov politični nastavljenec, ki je zvesto opravljal svoje poslanstvo; pod njim sem doživel prvo trdo cenzuro (Jančič ni hotel objaviti mojega članka o nečastni vlogi slovenske politike v zvezi s koroškimi Slovenci in avstrijsko državno pogodbo; ta tematika je zdaj znova živa). Zato sem se predčasno upokojil.
In se še zdaj sprašujem, zakaj Delov kolektiv (in vsa spodobna novinarska sfera), ko je bilo Slivnikove in Janševe vladavine konec, tega človeka, ki je pohodil vse dobre novinarske standarde, ni odslovil. Iz oportunizma, lažne solidarnosti, računarstva, da se utegne položaj z Janševo vrnitvijo na oblast ponoviti, zaradi povsod vladajoče negativne selekcije, ki v večnost perpetuira povprečništvo, kameleonstvo, toleriranje packarij in prašičerij? To je cokla, zaradi katere povsod po družbi nastajajo in se pogosto medsebojno podpirajo celi grozdi nesposobnih in problematičnih ljudi. En negativno izbran ali nastavljen človek lahko uniči ali naredi celo institucijo (primer KPK, nekaterih strank, časopisov, slabe banke …).
Jančičev in jančičevičev mrgoli povsod. Družbena nehigiena pomeni nespoštovanje lastnih kodeksov, korupcionizem, klientelizem, nizko profesionalno in politično kulturo, skrivaštvo, nenačelnost kot sprejeto realnost ali celo vrlino, in to na individualni, cehovski in kolektivni, sistemski ravni. Vse te ravni se v glavnem ne čistijo ekscesnih posameznikov in ravnanj.
You must be logged in to post a comment.