::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kdo zmaguje na volitvah in kaj imajo mediji s tem

Kandidati v političnih tekmah neredko obtožujejo medije za svoj neuspeh. Zdi se jim, da bi morali mediji posvetiti njihovim stališčem več pozornosti, da so deprivilegirani in zanemarjani. Večinoma pri tem pretiravajo. V aktualnih lokalnih volitvah se je zgodba ponovila. Recimo v Mariboru je bilo kar 17 kandidatov za župana in kar 29 različnih list kandidatov za vstop v mestni svet. Vsem pač ni mogoče ustreči, se glasi opreproščena alibična misel.

Pa vendar stvari niso tako preproste. Kako naj bi se nek medij korektno obnašal v takšni neznosni situaciji, ko mora slediti profesionalnim načelom in vsakomur nameniti vsaj nekaj prostora? Ve, da vseh ne bo mogel zadovoljiti, nenazadnje običajno nima na voljo dovolj novinarjev, tehničnih sredstev in medijskega prostora. Ob tem ima dve možnosti: da poskuša o vseh napisati vsaj nekaj in slediti načelu enakomernega poročanja in s tem minimizirati in osiromašiti poročila o vseh, ali pa zamenjati to načelo in dati nekaj prednosti tistim, za katere verjame, da imajo več možnosti. Mariborski Večer se je odločil za slednje: na končna soočanja je povabil le šest kandidatov po svoji izbiri (dobesedno, naslonil se je na lastno javnomnenjske raziskave), preostalih 11 pa enostavno izpustil. Temu principu k sreči ni sledil javni servis – na svoje soočenje je v Ljubljano povabil prav vse kandidate. Na ankete se ni oziral.

Vprašajmo se zdaj, na kaj sploh sme upati kandidat ali lista, ki se zaradi manjše prepoznavnosti, manjšega finančnega vložka in siceršnje nenaklonjenosti ne more meriti s favoriti? Saj se zdi, da je vnaprej obsojen na poraz. Prvič, ker so favoriti po javnem mnenju nujno to, kar so, tudi po zaslugi medijev, ti pa so se že odločili za sledenje načelu poročevalske selekcije, enostavno nimajo možnosti za prodor – nobenega načina ni, da skompenzirajo svoj zaostanek za favoriti na legitimen način, npr. s programskimi inovacijami in idejami, ker so že označeni za izločene in se o njih ne bo poročalo. Ostane jim le še spakovanje, škandaliziranje in podobni načini iskanja pozornosti, vsi po vrsti nekorektni, odbijajoči in največkrat obsodbe vredni.

Kako se naj torej sploh obnaša tak kandidat? Urednik pri Večeru Aljoša Peršak je nekaj dni nazaj presenetil z javnim priznanjem, da v času mariborske kampanje niso poročali s prav nobene novinarske konference nobenega županskega kandidata.

Peršak poročanje Večera lokalne volitve FB Premzl

Verjetno je želel s tem pokazati na nekakšno pravično »redistribucijo« pozornosti do vseh in se obraniti pred očitki o pristranosti. Očitno pa je pozabil, da je navrženi podatek razkril maniro, s katero se pač ni hvaliti – če Večer ni poročal z nobene predstavitve nobenega županskega kandidata, s tem ni le zacementiral vnaprejšnje slike favoriziranih kandidatov, temveč je na zgoraj napisani način deprivilegiral vse ostale. Obenem je odprl fundamentalno dilemo, kaj sploh je naloga novinarja v času volitev? Ignorirati predstavitve kandidatov in biti celo ponosen – dobro, vsaj verjeti, da je tako prav -, če si enakomerno ignoriral vse po vrsti? In če novinarji premišljeno ne poročajo s predstavitev, zakaj bi sploh iz česarkoli drugega, nekega drugega dogodka? Mar niso novinarske konference prostor, kjer se najbolj pričakuje vsebinske tematizacije, ki bi morale biti v kampanji nosilne?

Pošteno bi bilo, da bi Večer vnaprej povedal , da ne bo poročal z nobene predstavitve, saj je očitno šlo za zavestno odločitev – trud  kandidatov in njihovih ekip bi s tem odpadel. Tako pa so številni sklicevali tiskovke in se čudili, ker nekaterih (ali številnih) novinarjev ni. A Večerovci tega najbrž ne bi želeli storiti, ker bi postalo jasno, da je takšno ravnanje v nasprotju z novinarskim poslanstvom: slednje pač ne more biti, da zavračaš tiskovne konference vseh po vrsti. Zato smo lahko Peršaku hvaležni za odkrito priznanje in v svarilo vsem nadebudnežem na prihodnjih volitvah.

Fronta za Maribor, kjer sem pomagal tudi sam, je iz istega razloga ostala medijsko prezrta tudi v vseh drugih njenih dejanjih, tudi v stališčih o preostalih dveh kandidatih pred drugim krogom. Podobno se je, domnevam, dogajalo tudi drugim. Ko se bodo novinarji naslednjič spraševali, od kod se je vzel rehabilitirani Kangler in zakaj povsod zmagujejo le predestinirani na zmago, se splača iskreno in pravično pretresti ravnanje medijev. In takoj bo bolj jasno.

Fronta drugi krog izjava volitve

Inšpektorat nad Fištravca MMC

Information

This entry was posted on 17/10/2014 by in aktualno, argumentacija, mariborske, mediji, politika and tagged , , , .
%d bloggers like this: