Mramor, kuhane žabe in po-pač-ena retorika

“Mislim, da ne bodo tako boleče, kot se govori. Vsak se bo pač moral nečemu malo odreči, da bomo lahko živeli bolje,” je dejal minister ob koncu letnega zasedanja Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne banke v Washingtonu, kjer ga je spremljala delegacija, v kateri je bil tudi guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec.

Prislov »pač« bi veljalo v kriznih razmerah, kakršne so pri nas, toplo odsvetovati politikom v javno rabo. No, morda pa brez njega sploh več ne gre. Ker kaj nakazuje ministrova napoved novega zategovanja pasu? Pač še eno luknjico v zateg. Pač še eno malenkost odrekanja – na dvajset luknjic podlage. Pač počasi že povrelo, ne več skuhano žabo, ki ne opazi, da je pač kuhana.

Tolažilni prislov »pač« deluje boleče, če ne cinično. Celo, če ne želi tako učinkovati. Smeli bi govoriti o »retoriki pača«, od katere je odvisno preživetje vsake nove vlade. Celo od odločilni retoriki. Le če nam bo zapakirala »pač« v pravilno selekcionirane besede in mila pričakovanja, bo uspešna. Razlika med eno in drugo vlado postaja podobna nagovorom obupanim prebivalcem mlakuže, v katerem vsi tekmujejo v prepričljivosti refrena »Nič hudega, zvišali bomo temperaturo pač za eno malenkost«, čeprav je vrelišče bržkone že doseženo. Žabci so pomirjeni, ker doslej menda res ni bilo boleče, kot se je govorilo. Moralnost refrena se meri v prijaznosti pristopa, dejanja so ista, razlike v refrenih so le v novih oblačilih (in obrazih) cesarja.

Retorika pača, morda pač-retorika, vsekakor pa po-pač-ena retorika, se ne izčrpa v frazeoloških navedkih iz SSKJ:

(1) izraža zadržanost, precejšnjo verjetnost: kozarček bi se zdajle pač prilegel; najbolj pametno bi pač bilo vrniti se / njegov prvi in pač tudi zadnji poskus je spodletel; potrt je, pač zato, ker nima službe; tega pač sam ne verjameš najbrž / kriv je, to se pač ne da tajiti; ljudstvo je pač vredno boljše usode gotovo, vsekakor // navadno na začetku stavka krepi povedano: pač bi bil nespameten, če bi ga poslušal; pač res je, kar pravi pregovor / sovražen nam ni, to pač ne

(2) za vprašalnim zaimkom ali prislovom poudarja ugibanje; neki: kaj bo pač na to odgovoril; kdo je pač ta tujec; koliko let je pač, kar se nisva videla

(3) izraža sprijaznjenje z danimi dejstvi: dela, kakor je pač navajen; takšno je pač življenje; kaj se hoče, smo pač reveži / otrok je bil kaznovan, je pač nagajal že

(4) z nasprotjem v drugem stavku izraža omejevanje, dopuščanje: videl sem ga pač, a ogovoril ga nisem / rad ga srkne, to pač, vendar ne čez mero / vino bo pač kislo, bo pa le

(5) uvaja zavrnitev s popravkom: ni priden delavec. Pač, priden je, samo neroden; to bi bilo vse. Pač, še nekaj; te pravice nimaš. Pač, imam jo; nas nisi pričakoval, kajne? Pač, pač, zato sem še pokonci / vsi smo zbrani. Pač, pač, Andreja še ni ne, ne / kar sem storil, ti ni bilo v škodo. Ali pač ali pa (le) / kaj pa on? Pač, njega ne smemo pozabiti da, seveda, saj res

(6) v vezniški rabi, v zvezi pač pa za uvajanje nove trditve namesto prej s pridržkom zanikane: ni znanstvenik, pač pa dober učitelj; tega ne trdi naravnost, pač pa po ovinkih; dekle (sicer) ni bogato, pač pa pridno je pa / podočniki so majhni, pač pa so kočniki izdatno večji zato pa, nasprotno pa // neustalj. za uvajanje nove trditve namesto prej zanikane; ampak: reforma ni samo stvar delovnih organizacij, pač pa stvar najširše skupnosti

Ne le Mramorjeva, kar splošna slovenska politična retorika se najbolj rima s »sprijaznjenjem z danimi dejstvi«, a sega dlje. Stavi na pomiritev in vdanost, a ju doseže le, če nimate najmanjšega daru za semantiko. Časi pa so tako hudi, da semantično previdnost in uvid narekuje že kruljenje želodcev. Pač kruti časi.