::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Sklicevanje na zakon in družbeni konsenz

Naša ušesa so že nekaj časa na preizkušnji, tudi smisel za zlaganje argumentov: sklicevanje na pravo in pravne postulate kot edino mero družbenega je mantra pravnih pozitivistov, ki pri tem pozabljajo, da sklicevanje po sebi še ne dodaja posebne vsebine in akterjev ne odvezuje od tega, da morajo v življenju pač zavzeti načelna stališča. Če so ta stališča zvezana z moralo in če se pišete Miro Cerar, je stvar še bolj delikatna. V nadaljevanju bom poskusil nakazati nepremostljivo zagato, v katero se je omenjeni ujel.

V intervjuju za časnik Dnevnik se je verjetni mandatar in predsednik vlade moral braniti pred očitki, da pravicam gejev in lezbijk ni preveč naklonjen. Novinarja sta bila zoprna in vztrajna:

Na vprašanje, ali smejo homoseksualni pari posvojiti otroka, ste odgovorili, da temu ne nasprotujete, če za to obstaja družbeni konsenz. Sodeč po izidu referenduma o družinskem zakoniku ta ne obstaja. SMC torej nasprotuje tej pravici?

Naj pojasnim. Mi se zavzemamo za pravice LGBT, to smo v naših zadnjih izjavah tudi izrecno povedali. Podpiramo vse njihove pravice, ki jim gredo tako po mednarodnih konvencijah kot po naši ustavi. Ko smo rekli, da posvojitvam ne nasprotujemo, smo želeli povedati, da smo za uveljavitev njihovih pravic, seveda pod predpostavko, da imamo za to dovolj glasov v parlamentu. Pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Mnogi vas pri teh točkah vidijo bliže konservativnim strankam.

Nekateri so citirali neke moje kolumne, ki sem jih napisal pred leti in v katerih sem odpiral določene dileme. To je bilo takrat moje osebno stališče, na podlagi katerega pa so nekateri menili, da sem morda nasprotnik pravic istospolnih. Jaz nisem nasprotnik teh pravic, verjamem pa, da jih v družbi ni smiselno uveljavljati na silo. Smo demokratična družba in zato potrebujemo demokratični konsenz.

Niste torej nasprotnik, vendar tudi niste promotor pravic istospolnih?

Kot sem že dejal, pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Biti zagovornik ali nasprotnik, to je zdaj vprašanje

Po vseh trpkih razočaranjih glede demokratičnih vrednot, ki so se nam zdela že samoumevna, po skrajno zadržanem odnosu do gejev in lezbijk, žvižgačev, kot sta Assange in Snowden, celo pravic izbrisanih, ki menda govorijo slabo slovenščino, čudnem pojmovanju civilne družbe, se zdaj med nami končno zarisuje nekaj več pojasnil, če vedno skopo odmerjenih in po svoje že korigiranih zaradi graje v volilni kampanji. In kaj dobimo? Na prvi pogled vse lepo in prav. Čeprav je še v volilni kampanji trdil, da pravice LGBT skupnosti niso nekaj, kar bi smeli podpreti kar tako, postopajmo dobronamerno in privzemimo, da Cerar res zagovarja takšne pravice. Toda v kakšni maniri?

Takoj opazimo, da v obliki nikalnic: »Nisem nasprotnik teh pravic.« In nato še s pomembnim dodatkom v obliki pogoja: »Pravic ne smemo uveljaviti na silo, temveč s pomočjo demokratičnega konsenza.« in razumevanjem, kjer se »promocija pravic« interpretira kot »dejanje na silo«.

Novinarja vendar sprašujeta, kaj on misli, da je prav podpreti (ali je prav, da istospolni lahko posvajajo otroke) in ne, pod kakšnimi pogoji bo možno uresničiti takšno pravico. Najmanj, kar mora z največjo mero benevolence prepoznati, je očitno izmikanje, s katerim streže – v bistvu ne odgovarja na zastavljeno vprašanje, in to celo v situaciji, ko se mora braniti pred očitkom, terjajočim jasno opredelitev.

Toda bojim se, da ne gre le za izmikanje – Cerar nas želi implicitno prepričati, da to, ali naj podpiramo neko pravico gejev in lezbijk, sploh ni resnično ali pravilno vprašanje, ker o tem pač odloča dvotretjinska večina v parlamentu. Kaj nam bi pomenila takšna redukcija dojemanja, če je sploh pravilna glede na razmerje ustava vs. zakoni? V tem smislu sledi načelu »A je moralen & pravilen & sprejemljiv, ker (ali kadar) temu ne nasprotuje noben zakon«, bržkone pa velja tudi obratno: »A je nemoralen & nepravilen & nesprejemljiv, ker(ali kadar) je v nasprotju z zakonom«.

S tem premislekom je nekaj narobe vsaj od Sofoklejeve Antigone dalje, narobe pa je tudi v logiškem oziru. Sklicevanje na pravo bi zato lahko šteli za argumentacijsko napako in ga pisali pod narekovajem, ga povzdignili v tehnični pojem. Poskušajmo ga definirati:

»Sklicevanje na pravo je prepričanje, pri katerem jemljemo nekaj za moralno pravilno ali nepravilno na podlagi zakonodaje ali odsotne zakonodaje na način, da neko dejanje ali stanje stvari okvalificiramo za pravilno ali nepravilno na podlagi izključno zakonske podlage.«

Cerarjevo zadrego lahko pojasnimo na več nivojih. »Podpiramo pravice istospolnih, ki so zapisane v ustavi in mednarodnih konvencijah« in »Podpiramo pravice istospolnih, če bo zanje večina« sta v očitnem nasprotju, a sta kot trditvi postavljeni skupaj.

Namreč Cerar bi moral reči, da bodisi podpira pravice istospolnih, saj so zapisane v ustavi in mednarodnih konvencijah, tudi če zanje ni večina v slovenskem parlamentu, bodisi trditi, da ni za pravice istospolnih, če ni zanje večina, tudi če so zapisane v ustavi in konvencijah.

A ne samo to. Argument »Smo za tisto, kar podpira večina v parlamentu« je namreč lahko usoden – namreč vsakič, ko ta večina podpre odločitev, ki je nemoralna ali kako drugače sporna.  In smo znova pri vprašanju odnosa med etiko in pravom, kjer legalizem preprosto ni nujno odgovor na moralna vprašanja, temveč način njihovega zaobitja.

Da je takšna interpretacija izmikanja ali odloga odločitve pravilna, pravi Cerar sam, ko leta 2008 o razmerju med moralo in pravom točno na primeru pravic istospolno usmerjenih naravnost prizna, da gre za moralno in religiozno dimenzijo, do katere še ne želi imeti stališča:

Seveda s tem (še vedno) nisem odgovoril na bistveno vprašanje, to je, ali je priznanje istospolne zakonske zveze (družbeno, življenjsko itd.) ustrezno in sprejemljivo. To v osnovi sploh ni pravno, pač pa predvsem moralno ali/in religiozno vprašanje. Zaenkrat ga puščam tu še vedno odprtega in vas – tako kot tudi sebe – postavljam na preizkušnjo glede tega, ali sodimo med »že prepričane«, ali pa morda pristajamo tudi na možnost, da bomo v prihodnje o tem razmišljali drugače kot sedaj.

Moralna prenova države po makedonsko?

Logiko Cerarjevih moralnih stališč zdaj poznamo – nima jih. Sledi jim v skladu s svojim pravniškim pozitivizmom in jim prilagaja temu, čemur se prikloni večina v obliki domnevnega »demokratičnega konsenza«. Vse ostalo je po njegovem »uveljavljanje na silo«. In spet smo v sumljivi zadregi: ko ni demokratičnega konsenza, ni pravice, ko je pravica, pa je tak konsenz odveč.

Cerar s tem ni le svetovnonazorsko konservativec – očitek, ki se vedno bolj vali nanj, a ga neuspešno, tudi eksplicitno zanika – , s svojo filozofsko držo znotraj prava se vpisuje na neko mesto, ki spominja na razumevanje prava in družbe kot ideologije pokornosti. S tem tvega rigorozno dogmatično interpretacijo prava, v skladu s katerim je pravo treba spoštovati nujno in vedno, izjemo pa, in to je le ugibanje, smemo narediti le takrat, ko je neznosno krivično. Takšno spoznanje je po izkušnji z nacizmom oblikoval pravniški klasik Gustav Radbruch in ga poznamo pod imenom Radbruchova formula.

Dojemanje prava kot ideologije pokornosti (ali česa podobnega) šele omogoča, da pravo interpretiramo kot nekaj, v čemer se morala povsem razpusti in razblini – in prav zato ne rabi ali ne more imeti nobenega stališča o pravicah LGBT skupnosti, razen aktualnega, tj. odklonilnega. Vsako je vselej že pravšnjo. Ko obstaja družbeni konsenz, pa se mu nenadoma lahko varno priključi. Na ta način nikoli ne more biti med zagovorniki ali promotorji nobene ideje, ki ni del jurisdikcije. Novinarska dilema »niste nasprotnik, vendar niste niti promotor pravic istospolnih« je zato simptomalno  povedna: seveda ni promotor in tudi ne deklarativni nasprotnik na prvo žogo, zgolj lepodušniško projicira breme odločitve na brezimno večino, na druge. Kar pač ne gre, če vodite največjo stranko v državi in ste/boste predsednik vlade.

Kako izjemno nedopustno nevarna je Cerarjeva pozicija, lepo nakazuje trenutni primer Makedonije, kjer se je »moralna večina« pod vodstvom stranke VMRO-DPMNE odločila, da spremeni ustavo in izrecno prepove istospolne poroke. Predlog je podprlo 82 poslancev od 123. S tem je izpolnjen edini pogoj slovenskega mandatarja, ki ga je navedel zgoraj: dovolj glasov v parlamentu in zakonsko predpisana večina. Povedano drugače, z odločitvijo Makedoncev Cerar ne sme imeti prav nobenih težav. Poskusimo si za hip predstavljati, kaj bi v tem hipu mislil kot Makedonec ali celo svetovatalec njihovemu parlamentu. Bingo? In če z moralno žlico zajamemo dvoje, odločnega nasprotnika pravic skupnosti LGBT in tistega, ki bi se odločil, kakor se bo večina, potem bi marsikdo raje izbral prvega: ker je vsaj načelen.

Še eno od Cerarjevih izmikanj in zavrnitvi podpisa zavez o spoštovanju pravic LGBT skupnosti je nazorno pokritiziral že dr. Vlado Miheljak v Mladini:

Če torej pri Cerarju ni taktične preračunljivosti, gre za latentni predsodek. Kajti bolj kot sama abstinenca SMC je šokantna Cerarjeva utemeljitev: »Ne želimo zdaj izpostavljati nobene od teh skupin posebej, ker bi morda dajali napačne signale, da se zavzemamo za ene bolj kot za druge. Mi bomo vse te manjšinske skupine, po kateremkoli kriteriju osebnostne okoliščine, spoštovali, se zavzemali za njihove pravice v skladu z mednarodnimi konvencijam in našo ustavo.« Argument je res invaliden. Če, denimo podpreš Rome (mimogrede, Cerar jih je podprl), pomeni, da lahko daješ napačen signal, da se za njih bolj zavzemaš kot za druge skupine, če pomagaš enemu klošarju, lahko daješ napačen vtis … Sploh pa je sklicevanje pravnika Cerarja na mednarodne konvencije in ustavo sprenevedanje na kvadrat. Ravno v tem je problem, ker pravic spolnih manjšin ne predvideva in ne ščiti ustava … Družinski zakonik je padel na referendumu, na katerem je večina odločala o pravicah manjšine. Kakšno je že bilo takrat Cerarjevo stališče?

Če imamo pred sabo mandatarja, ki je premočno zmagal s pomočjo svojega poudarka o moralni prenovi države in obenem zagovoru pravne države, iz tega sledi bridko spoznanje, da v nekaterih primerih od moralne prenove ne bo ostalo veliko. Ne zato, ker bi Cerar imel takšna ali drugačna stališča, s katerimi se ne strinjamo glede morale, ideologije in svetovnega nazora. Ne, predvsem pripravljenosti moralo povsem zatajiti in jo podrediti nekakšnemu zakonskemu avtomatizmu. Ali je tak avtomatizem zgolj krinka, s katero rešuje svojo zadrego skrivanja intimno desnih prepričanj, s katerimi ne želi razočarati levih volivcev in še koga, bo pokazal čas. S principi, ki jim sledi in jih zagovarja, bi ob ustrezni večini, kjer bi se moral predčasno seveda tudi sam opredeliti, čemur se nadvse rad izmika, Slovenija prav zlahka lahko zgodila homofobna Makedonija. Ne pravim, da se bo, toda do takšnih konsekvenc vodijo pravnoteoretska načela, ki jih zagovarja.

Makedonija geji

%d bloggers like this: