Izbrisani provokatorji s slabo slovenščino

V intervjuju v Dnevniku je Miro Cerar kot svež zmagovalec volitev moral komentirati svoja stara stališča do izbrisanih. Ni mu uspelo, najraje bi pozabil:

Sodelovali ste pri ustavnem zakonu o izbrisanih in takrat v nekem intervjuju pokazali razumevanje za nenaklonjenost Slovencev do izbrisanih, »saj so mnogi od izbrisanih špekulirali in bili nenaklonjeni osamosvojitvi. Zaradi takšnih razlogov so zapuščali državo, ko pa so se razmere v drugih delih Jugoslavije poslabšale, so se vrnili.« Bi danes, ko izbrisani dobivajo tožbe na evropskem sodišču za človekove pravice in je sprejet zakon o odškodninah izbrisanim, to svoje stališče kaj korigirali ali se mu odrekli?

Vse te mučne zgodbe z izbrisanimi zdaj nima več smisla pogrevati za nazaj. Treba je enostavno spoštovati odločbo evropskega sodišča za človekove pravice in jo uresničiti v skladu s pravom in objektivnimi možnostmi.

Dnevnik očitno povzema stališče iz Mladine iz leta 2005, v katerem Cerar vali kar lep del krivde na izbrisane same. Hitro postane jasno, kaj bi rad pozabil – na svoj ne samo nenaklonjen, temveč že nestrpnosti diskurz, usmerjen proti izbrisanim, v skladu s katerim so izbrisani sami krivi za svoje težave. Selektivno branje sicer, kjer pa »skupinam« izbrisanih pripisuje špekuliranje, nenaklonjenost osamosvojitvi, izmikanje, agresivno obnašanje, celo slabo govorjenje slovenščine, ki deluje provokativno:

Zelo blizu Jerovškovi razlagi problema izbrisanih je tudi drugi strokovnjak, ki je sodeloval pri pisanju ustavnega zakona, dr. Miro Cerar, ki v intervjuju za Mag leta 2004 pove, da ima dr. Jerovšek “v izhodišču sicer prav, vendarle je nekoliko prestrog. Določenim ljudem ali skupinam izbrisanih se je zgodila krivica. Če gledamo s človeške plati, je razumljivo, da je večina državljanov do tega kritična, saj so mnogi od izbrisanih špekulirali in bili nenaklonjeni osamosvojitvi. Zaradi takšnih razlogov so zapuščali državo, ko pa so se razmere v drugih delih Jugoslavije poslabšale, so se vrnili.” V istem pogovoru pa Cerar predstavi še svoj odnos do odločbe ustavnega sodišča, ko prizna, da je “osebno zelo nenaklonjen osmi točki odločbe Ustavnega sodišča, vendar pa še zlasti kot pravnik ne morem in ne smem reči, da je ni treba izvrševati.” Veliko o Cerarjevem odnosu do izbrisanih pove tudi njegova opazka, da so izbrisani in njihovi podporniki krivi za počasno reševanje problematike: “Veliko tistih, ki so bili po krivici izbrisani, se sploh ne oglasi, njihovi predstavniki pa se po nepotrebnem obnašajo zelo agresivno … Opazno je tudi, da je društvo izbrisanih za predstavnika izbralo nekoga, ki zelo slabo govori slovensko. To sicer ni bistveno, je pa nenavadno in za marsikaterega Slovenca provokativno.”