::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Lačni Franci

Ko sem branil zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih služb v parlamentu, so mi porezali vse štiri gume na avtomobilu. Pred policijo. Pa ravno tisti dan kamere niso delovale. Vlomili so predsedniku države, parlamenta, poslancem, vsaj 18 takih vlomov je bilo. Mračne sile so na delu, pa naj se sliši še tako smešno.

Avtorja seveda poznamo, po njem so po novem v Mariboru poimenovani »lačni Franci« –  simpatični sivi stebri, ki merijo hitrost vašega vozila na najpomembnejših prometnih točkah v mestu in vas prijazno opozarjajo, da je to Kanglerstadt. Menda jih bodo postavili 63 in pri tem sploh ne gre za zaslužek pod pretvezo prometne varnosti. Že zdaj, ko jih stoji bistveno manj, so v dobrih dveh dnevih ujeli 8000 prekrškarjev. Investicija, vredna bajnih 30 milijonov evrov, ki naj bi se povrnila partnerjem v podjetju Iskra Sistemi v šele 10 letih, se utegne v pol leta. Provizij menda ni bilo.

Če pustimo ob strani nekatere čudne pravne okoliščine tega javno-zasebnega partnerstva med mariborsko občino in zasebno firmo, kjer se kazenska zakonodaja s svojo prekrškovno in varstveno nalogo meša s čisto tržno gospodarsko dejavnostjo in ustvarjanjem maksimalnega profita (mar ni logično, da bi se denar od naših prekrškov moral stekati v državno malho, ne v privatne žepe?), je posebne obravnave vredna vpeljava nadzorstvene funkcije, ki jo takšen radarski sistem vnaša v socialno komponento mesta. Ni namreč prvič, da smo priča učinku Velikega brata: pomembna mesta in lokacije mesta so po zaslugi župana Kanglerja že zdaj nadzirana s številnimi kamerami – po mnenju mnogih pretirano, nekontrolirano in odvečno.

Nihče, razen vedeževalke Karin, ne kontrolira niti mračnih sil, ki vladajo mestu. Ptičja hišica, ta simbol lanskih aretacij župana in njegovih sodelavcev, od katerih je prvi iz svojih 15 sumov storitve kaznivega dejanja pridelal že 12 kazenskih ovadb, ostaja emblem še naprej in prerašča v trajen simbol. Maribor kot mesto dobiva obrise privatne ptičje hišice Kanglerjevega zasebnega partnerstva v boju proti mračnim silam.

Kajti ključen v začetnem pasusu je odlomek, ki pravi: »Pa ravno tisti dan kamere niso delovale.« Jasno, vsak dan, ko ne delujejo kamere, je izgubljen. Je tragičen. Je usoden. Če ne delujejo, ni le nekaj narobe. Če ne delujejo, so na delu mračne sile. Kamere in radarji vnašajo smisel v naše življenje, so Dobro, ki premaguje Zlo.

Ustroj vladanja v Mariboru tako začenja posnemati simptome paranoje, ki vključujejo počasi razvijajoče se nezaupanje, sumničavost do drugih, iluzije o veličastnosti, občutek preganjanosti, teorije o dobro organiziranem sistemu, ki je videti kot zarota, strah pred izgubo avtonomije, projektivno razmišljanje in sovražnost.

Mariborčani, ki apatično zamahnejo ob omembi, da bi moral Kangler odstopiti (saj so vsi politiki nepošteni, pa naj bo še on!), do zadnjega postajajo igralci in statisti v tej privatni hišici. Vedno več jih je, v dveh dnevih kar 8000. Od njih se zahteva, da so na strani Dobrega, da ne ogrožajo življenj drugih, da pristanejo na pogled Velikega brata in seveda – plačajo.

Nenazadnje pa še vedno velja, da je Štajersko itak treba odcepiti od preostanka Slovenije, remember? Šele, ko bo kontroliran vsak košček naše svete zemlje, šele ko bodo lačni Franci tja do Trojan, bomo končno svobodni.

Information

This entry was posted on 19/10/2012 by in aktualno, mariborske, politika, politična paranoja and tagged , , , .
%d bloggers like this: