Le kam pluje EPK barka? Pisali smo že o Partljičevi paraboli o Kanglerju kot kapitanu in Čandru kot oficirju barke EPK. Ja, smešna primerjava, že druga v vrsti. Videli smo jih, velmože in velžene, naslikane kot veliko srečno družino: Majda Širca, Franc Kangler, Mitja Čander, Suzana Žilič Fišer. Posadko z barke.
Toda potem sledi drama: kapitanu teče voda v žrelo. Ogrožena ni le njegova ptičja hišica, grozi mu nič manj kot petnajst kazenskih ovadb. Priprejo ga, pregledajo njegova številna domovališča (resda vsa po vrsti bolj skromna kot načrt za MAKSa). Kaj pomeni takšen preobrat za to barko? Kaj za veliko srečno družino?
Nihče ni opazil: gre znova za politični konstrukt. Velik. Za teorijo zarote. Tako kot želi nekdo uničiti projekt EPK, temne sile v ozadju, želi zdaj uničiti njega osebno. V petnajst primerih. To znese petnajst zarot. Plus EPK.
Temne sile so obsežne. Bodo člani srečne družine priskočili na pomoč? Bodo solidarni, se jim bodo postavili po robu, zaustavili valove?
Spomnimo na glas iz EPK: Kangler je človeko z osebno in politično integriteto. Sta dejala Čander in Pandur. Fejst človek, s posluhom za kulturo, ne korupcijo. Prava družina mora držati skupaj. No, velik moralni problem za EPK. Pa tudi finančni. Velik moralni problem za ministrstvo. Pa tudi finančni.
Treba je verjeti Partljiču in slediti njegovemu zaupanju, da je Kangler dober kapitan. Nenazadnje je nedolžen, dokler ni kriv. Drugega jim ne bo preostalo. Kangler je kraljevič in Maribor Trnuljčica. Zato se splača prisluhniti pravljicam, zakaj v njih se vedno vse dobro konča. Da je EPK strukturirana kot pravljičarstvo, s hudobci, temnimi silami, čudoviti (pohorskimi) posestvi sredi mogočnih gozdov in kraljeviči, ki delajo in želijo le dobro mestu, pa je kazno že iz njegovih programskih izhodišč. Lahko noč, otroci! In ja, EPK bo resnica tega mesta.