Fafanje, kašljanje in opanke

Zakaj nekateri kulturniški protesti proti našim politikom kar zdrsnejo mimo javnosti, ne da bi jih ta zaznala? Je morala ta sreča doleteti vrlega superministra dr. Žigo Turka, proti kateremu so prisotni iz parterja ob branju otvoritvenega govora na letošnjem Borštnikovem srečanju v Mariboru uprizorili orkestrirano pokašljevanje?

Razlaga je pač preprosta: nekatere stvari novinarje ne pritegnejo. Tega sem se ovedel, ko sem danes zjutraj odprl Mladino in prebral prvi članek o tem – četudi se štejem za pozornega prebiralca medijev in čeprav dopuščam, da sem kaj spregledal. Še več, na zadnji strani tednika sem namesto običajne žanrske komike v Mladinamitu naletel na atipično vsebino, na taisti Turkov govor z otvoritve, svojstven bizaren premislek o naravi teatra in nenaravnosti življenja v njem – vsaj v primerjavi z realnim kruhoborstvom. Ne vem, kaj so želeli s tem uredniki povedati, a si mislim, da se jim je zdel humoren.

Pokašljevanje in spregled

Mediji so eksces, orkestrirano pokašljevanje, spregledali – že na informacijski, kaj šele na komentatorski ravni. Tako pokaže krajše pregledovanje objavljenih vsebin za nazaj. Na ravni poročil se je v torek, 16. oktobra, v novico STA vendarle vrinila omemba:

“V vlogo krivca me postavljajo tudi tisti, ki so probleme prelagali na prihodnje vlade in še kar razmišljajo, kako jih rešiti s prelaganjem na prihodnje generacije,” je nadaljeval, občinstvo v Veliki dvorani SNG Maribor pa je njegove besede pospremilo z vedno glasnejšim pokašljevanjem.

In to je bila praktično vse, kar se medijskih omemb protesta tiče. Seveda vnaprej predpostavljam, da obiskovalci med Turkovim nastopom niso utrpeli množičnega napada pljučnih in dihalnih tegob; da je njihovo kašljanje, skratka, res bilo demonstrativno. In da je bilo dovolj intenzivno in se ga je dalo prepoznati kot takega.

Ko se je letošnjega julija odvila nočna projekcija porniča na stavbo kulturnega ministrstva, se je pripetilo nekaj podobnega. Vzdihovanje pornese La Toye ob lizanju oziroma fafanju slovenske kulture je bilo nedvomno eksplicitno pornografsko, morda tudi konceptualno nedodelano.

Naravna razlaga ob takratnem pretežnem molku medijev je verjetno avtocenzurna, proizvod nelagodja in šokantnosti. Kazati oralni seks v živo na prvih straneh časopisja ali vesteh televizijskih dnevnikov pač ni sprejemljivo zaradi družbene normiranosti. Recimo, da to razumemo do neke mere – medijska prezentacija se pač ne izčrpa le z vizualijami. Toda kaj storiti s primerjalno nedolžnim pokašljevanjem?

Novinarji so očitno presodili, da nič. Čeprav imajo polna usta svojega poslanstva in trkanja na prsi svoje čuvajske vloge.  So si morda rekli, da bodo zavzeli držo presojevalcev in so presodili, da takšne geste njihovim izvajalcem ne koristijo, zato o njih ne bodo poročali? V tem segmentu je sploh zanimiv molk mariborskega Večera, ki tradicionalno in razumljivo najbolj intenzivno pokriva Borštnikovo – protesta ne omeni niti z besedo. A se lahko letos pohvali s svojo odličnostjo in Glazerjevo nagrajenko med svojimi zaposlenimi: Melita Forstnerič Hajnšek je prejela nagrado za dosežke v kulturnem novinarstvu, a kot dokazujem, sploh ni izpolnjevala formalnih kriterijev za njeno podelitev, seveda pa se niti o tem ne sme govoriti na glas.

Kulturniški protesti s tem delijo skupno usodo s civilno družbo in intelektualno srenjo v celoti: njihova Moira, ne le protestna, je v rokah novinarskih malih bogov. Če jih ni v medijih, jih ni. Zato so se s svojim glasnim utrudljivim kašljanjem navzoči v parterju zaman piskajoče trudili – morda je bil superminister Turk res malce živčen ob takšni spremljavi pri prebiranju svojega traktata. Nekoliko dvomim, da so s tem učinkom zadovoljni.

Poglavje zase je Turkov strahovito ponesrečen govor, objavljen tudi na njegovem blogu. Minister je poskušal v isti sapi laskati igralskemu poklicu in hkrati hvaliti svoj stik z (neigrano) realnostjo, ki igrani svet prekaša: rezultat je bil lahko le psihološki učinek odpora, ki bi moral že po spontani poti proizvesti (neprotestne) žvižge. Ko je to zavil še v celofan jemanja denarja kulturi v imenu ekonomskega stika z realnostjo, ki je antiteatralna realnost, je bil vtis fiaska popoln.

Z denarjem za opanke si ne moreš kupiti škornjev

Analizo njegovega definiranja teatra in realnosti prepuščam kompetentnejšim. A ne morem mimo tega, da ne bi opozoril na vnovični ministrov cinizem:

Moje resnična služba, delo, in delo vseh mojih sodelavcev na ministrstvu pa je, da vsak evro večkrat obrnemo in da izobraževanju, znanosti, kulturi in športu pomagamo najti načine, da bodo z manjšimi sredstvi še nekako preživeli. Da jim, če je že denarja manj, omogočimo večjo prožnost, več podjetnosti, več iznajdljivosti.

Iz številnih javnih nastopov ministra izhaja, da se hudimano pretvarja: njegovi rezi v kulturo ali visoko šolstvo, denimo, niso prav nič podkrepljeni s ponujeno pomočjo iskanja »načinov«, kako »nekako preživeti«. Še manj ponujajo prožnost. V resnici so le postavljanje pred kruto dejstvo: damo vam manj denarja, vemo, da imate nekje rezerve, zdaj pa preživite, kot veste in znate. Toda rezerv ni. Ob tem se, ultimativni cinizem, Turk sklicuje še na prožnost in podjetnost.

Naj povedano ilustriram s sočno Svetlikovo prispodobo o zmanjševanju sredstev, v kateri je minister podoben očimu, ki svojemu pastorku ponudi denar za opanke in mu reče, da si lahko kupi, kakršnekoli čevlje želi.

Minister ne le ponuja denar za opanke in pričakuje, da si kupimo škornje. Ne, ob tem tako rekoč zahteva, da bo naš nakup podjetniško in inovativno dejanje, zaradi česar nas že vnaprej hvali in spodbuja! In ker niso bili dovolj iznadljivi, so zato navzoči na otvoritvi Borštnikovega srečanja storili kardinalno napako: namesto riganja in kašljanja bi tja morali priti bosi.