Pa kaj

Že res, da so bili včerajšnji Odmevi z Rosvito Pesek in aktualnim predsednikom republike Danilom Türkom ekscesni. A po svoje niso bili. Morali bi biti tudi dolgočasni v svoji profesionalni anomaliji.

Prav ta dolgčas ekscesa bi me bolj razveselil. Z njim merim na dolgočasnost predvidljivi obravnavi sledečih anticipiranih odzivov in s tem povezano avtarkijo občutkov, ki jih bomo lahko spremljali ob komentiranju pogovora. In jih že. V smislu: pristranost pač, predrznost in spolitiziranost pristopa, ki si ga privošči politično konotirana novinarka v predsedniški kampanji. Že spet. Ampak kaj potem? So what! Saj smo vedeli in čemu se razburjati?

Morda je prišel čas, da pomislimo, v kakšno zanko se s tem nehote lovimo. Naj poskusim.

Pa kaj, če so Danila Türka v Odmevih izrecno, tik preden so mu dali besedlo, uvedli v pogovor s kardinalno tezo, da je predsednik, »ki bolj razdvaja kot združuje«?

Pa kaj, če je Rosvita Pesek postavila kar šest (!) vprašanj od sedmih (od tega res tri podvprašanja) na temo zgodovinsko-ideoloških delitev in predsednikovega domnevno spornega ravnanja doslej ob priložnostih izjav, ki jih ni bilo, odlikovanj, ki so bila, a niso smela biti, in tako dalje?

Pa kaj, če voditeljico Odmevov zanimajo le Tomaž Ertl, odnos do Hude jame, spominski dnevi žrtev totalitarnih sistemov, stoična zadržanost razprav o povojnih pobojih na dan žena?

Pa kaj, če jo zanimajo točno tista diskreditacijska vprašanja, s katerimi že leta dreza le ena politična garnitura – tista, pri kateri moderatorka rada gostuje s predavanji?

Pa kaj, če voditeljico ne zanimajo druge strašno nepomembne aktualije o katastrofalni ekonomski in duhovni situaciji v državi ali sploh karkoli, kar ni povezano s kritiko predsednikovih preteklih besed in dejanj? Država na robu bankrota, mi pa o starih ideoloških delitvah. Zakaj pa ne?

Pa kaj, če je celoten vtis o totalni mišelovki pokvarilo le zadnje, danemu trenutku vsebinsko ustrezno vprašanje o vpisu fiskalnega pravila v ustavo (in še to morda z intenco, da tisti, ki vpisa ne podpirajo, vodijo državo v bankrot, predsednik pa ga seveda ne podpira)?

Pa kaj?

Navijaško benigno lahko na ta način vzklikne tudi kakšen simpatizer gospoda Türka, ker mu je vse skupaj všeč. Ali kot sem prebral na prvi strani MMC RTVS v zapisu nekega blogerja:

Hvala, Rosvita

Podporniki predsednika Türka se zahvaljujemo Rosviti Pesek…vsaka pomoč za zmago v prvem krogu je več kot dobrodošla.

Vendar je moja provokativna poanta drugje. »Pa kaj« bi morali izpeljati na ravni uvida v »big picture«: v primerjavi z revizijo Računskega sodišča, ki je isti RTVS izreklo negativno mnenje na podlagi nepravilnosti v poslovanju v letih 2009 in 2010 v višini več kot 50 milijonov evrov (!), je novinarkin eksces minoren. Saj res, gre za vodenje javnega zavoda pod triumviratom Guzej-Možina-Vasle. To bo že danes še ena dobesedno včerajšnja zgodba, ki bo sama postala »pa kaj«, ker se bomo preveč ukvarjali s Peskovo.

»Odmevi« so bili en nepomemben »pa kaj« tudi zaradi trenutno intenzivno potekajoče prestrukturacije medijske krajine, kjer se novi (novostari) portali in televizije po videnem sodeč ne bodo prav nič trudili skrivati svoje ekscesnosti. Da o vedno večjih profesionalnih perverzijah obstoječih medijskih trobil ne govorim – kot da smo v državljanski vojni!V luči vseh teh opozoril (na tej strani jih mrgoli) je moderatorka Odmevov res le majhen lapsus. Če k temu prištejem še svoja nizka pričakovanja od RTVS, ki se do mojih štirih pritožb na račun svoje neprofesionalnosti in politične pristranosti še vedno popolnoma ignorantsko obnaša, pa je mimo eno leto, naj nekdo poskuša razumeti še ta oseben izkustveni vidik.

Po vpeljavi perspektive »big picture« nekatere stvari primerjalno postanejo majhne. In dolgočasno predvidljive. Rosvita nas ne more presenetiti, vse drugo nas, vsaj s potenciranjem, preseneča vsak dan. Ne želim reči, da neprofesionalizmov prvih ne rabimo več obsojati. Želim povedati, da zaradi tega manj obsojamo druge. Morda s svojim zgražanjem postajamo ujetniki premajhnega zornega kota.