Živimo v času nenavadnega medijskega kaosa. Nič ne gre na bolje. Politični portali in televizije so zamenjali brezplačnike (spet jih financiramo državljani), heroji dneva postajajo aretiranci, ali kot zgroženo ugotavlja Boštjan M. Turk:
»Slovenija, kjer je kritične javnosti malo, po potrebi jo tudi zaprejo, tako kot so Vladimirja Voduška, ki je za neznansko ceno še vzdrževal standard münchenske deklaracije na svoji Info TV.«
Skrb za medijsko svobodo
Nedavne vojne z mediji zamenjujejo bolj eksplicitne vojne med mediji, novinarji veselo pljuvajo po drugih medijih in pri svojih cehovskih kolegih dnevno licitirajo, kdo sme nastopati v člankih ali oddajah in kdo ne. Protestov proti ni. Sprašujem se, kako dolgo bodo to novinarji sami in seveda javnost še dopuščali? Zdi se, da v neskončnost. Ni še konec in tu je smetana. Le v povsem kaotičnih banana-type državah se lahko dogaja, ali bi se vsaj smelo, da nas o medijski svobodi poučujejo aretirani:
Naj spomnim, o čem nas novinar Vodušek educira tik po izpustitvi iz pripora: o neskončni krivici, ki se mu dogaja, lokalni mafiji, ki ga je ujela v svojo past, čeprav je zgolj skrbel za oglaševalski denar in reševal svojo TV. Kolikor vem, zaenkrat še niso zanikali javno izrečenih trditev, da so ga prejeli »in flagranti« pri prejemanju podkupnine:
Vladimirja Voduška, 49-letnega glavnega in odgovornega urednika ter direktorja in lastnika komercialne Info TV, so celjski kriminalisti na parkirišču na Trojanah zjutraj aretirali v trenutku, ko je prejemal denar.
Domneva nedolžnosti seveda velja tudi za tega gospoda. Toda v kakšni državi živimo, da lahko sleherni aretiranec grdo popljuva organe pregona, ne da bi se ti sploh branili, kjer bodo mediji vsako teorijo zarote aretiranca povzdignili v višave in ji namenili najboljši prostor, za nameček pa nam bodo posolili še nekaj njegovih modrosti o tem, kaj je medijska svoboda? Nekritično, seveda.
A ni še konec. Odkar je Vodušek v priporu in zunaj njega, se odvija prava drama z naslovom »Reševanje vojaka Vladimirja« – ker je pravoveren, ker je »naš«, se lep delež medijev trudi z njegovo rehabilitacijo. In potem stopi na sceno predsednik vlade ter nam včeraj pomoralizira:
“Če je slovensko sodstvo, tožilstvo in policija sposobno hitrosti v primeru Prijatelj in Vodušek, potem oškodovani državljani upravičeno pričakujemo, da bo enako hitro in učinkovito pri tistih, ki so izropali banke.”
Dvoumnost in cinizem
Premierjev komentar je težko enoznačno interpretirati. Pravzaprav je izjava klasično prefrigana in zanimati nas mora prav narava te njene lastnosti. Zakaj? Ker je dvoumna, lahko se bere kot cinizem ali kot nevredotenjsko obarvana »zgolj« konstatacija – in nikoli ne vemo, katero branje je pravo. No, iz konteksta že lahko uganemo, če ta ni zakamufliran. K sreči ni. Če upoštevamo vsa Janševa glasila, ki so se (sicer previdno) postavila v bran Vodušku, ekspresno menjavo prvega moža policije nekaj dni po aretaciji Voduška, nastop premiera pri Vodušku nekaj ur pred aretacijo, zgodovino novinarja in njegovega odnosa do njega ter vse druge indice, potem seveda cinično intoniranje postane zmagovito. Izjava bi se lahko brala takole:
“Če je slovensko sodstvo, tožilstvo in policija sposobno (neverjetne, strašne, nenormalne, nepotrebne) hitrosti v primeru Prijatelj in Vodušek (saj vemo, zakaj in kako, kdo stoji za tem), potem oškodovani državljani upravičeno pričakujemo, da bo enako hitro in učinkovito pri tistih, ki so izropali banke.”
A ker je zastavljena kot dvoumna, verjetno premišljeno in zamaskirano, ji nikoli zares cinične intonacije ne moremo dokazati. Na kar avtor verjetno tudi od začetka računa. Če pa je izjava po kakšnem naključju mišljena kot necinična, nam avtor dolguje pojasnilo. Mar ni jasno, da sta Prijatelj in Vodušek bila ujeta »in flagrante delicto«, pri sprejemanju denarja, kar dokazovanje koruptnih kaznivih dejanj že po naravi dela neizmerno olajša in pohitri? Čemu potem primerja neprimerljivo?
Vedno znova sovražniki
Tudi celovit kontekst intervjuja govori v prid ciničnemu branju o zakritem govoru. Za predsednika vlade je namreč jasno: hujša je kriza in bolj potrebujemo rešitev zdaj, bolj išče in najdeva ideološke sovražnike in dlje gre v preteklost: kakšen paradoks! Na trenutke jih zanjo celo krivi. Razen tega se avtokratski diskurz rad hitro kar sam izda. Poglejmo si le njegovo patetično vabilo »Vsak, kdor želi pomagati, je dobrodošel« in potem njegovo kritiko tistim, ki si ga menda ne upajo zamenjati: »Naj ne pametujejo«. Takoj vidimo, da je prvo vabilo poziv k molku, ne dobrodošlica – kar je druga izjava eksplicitno. Vabila k sodelovanju pri izhodu iz krize torej niso mišljena resno, so le prazna deklarativna gesta, zato ne more biti enotnosti pri reševanju.
Tudi primerjave Slovenije z Romunijo razumem kot standardizirani trik za diskvalifikacijo opozicije s pomočjo uporabe konspirativne zgodbe o »stricih iz ozadja«, ki so krivi za vse zlo v državi – nekdo pač mora biti. Le nekaj tednov nazaj je evropski poslanec iz vrst SDS Milan Zver protestiral zaradi primerjav Hannesa Swobode, predsednika skupine socialistov in demokratov, med Romunijo in Slovenijo zaradi zakonodajnih postopkov. Terjal je opravičilo. Očitno spet velja načelo: kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu.
You must be logged in to post a comment.