::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Poti kulturne hegemonizacije: mariborska kultura in njeno epekajevsko obeležje

Kaj se bo zgodilo z mariborsko kulturo po izteku Evropske prestolnice kulture? To je že večkrat zastavljeno nelagodno vprašanje z bolj malo prepričljivimi odgovori – razumljivo po svoje, kajti le kdo bi jasno videl prihodnost? Vendar je tudi v funkciji zakrivanja bistva in morda bi ga morali formulirati nekoliko bolj prizemljeno: kaj pa, če je vprašanje po tem, »kaj se bo zgodilo«, tukaj le zato, da bi nas zaslepilo za bolj tehtno spraševanje po tem, »kaj se dogaja«, tukaj in zdaj? Saj vendar perfidno suponira, da smo s sedanjim stanjem več kot zadovoljni!

Izsiljena izbira: ali si EPK, ali pa nisi

Za življenje mariborske kulture in njene akterje bi smeli nevarne posledice EPK, žal tiste zaželeno trajnostne vrste, strniti v ključno operacijo: »Ali si del EPK, ali pa te ni«. Ali si del kulturne produkcije EPK, te edino zveličavne mašinerije, ki tako rekoč dobesedno proizvaja kulturo kot kakšen stroj za peko, ali pa se ne imenuješ za kulturnika. Tak naziv ti je tako rekoč odvzet, simbolno in realno. Njena konkretizacija je bila vzpostavljena že na ravni razreza financiranja kulture iz občinske blagajne, kjer so brez zadržkov izhajali iz podmene, da se denar za kulturne delavce že itak nahaja v vreči EPK – in da to bolj ali manj zadostuje. Opisana gesta še zdaleč ni nedolžna, saj proizvaja nove artikulacije kulturniškega polja, ki svoje dele oziroma izbrane kulturne produkcije pregnete na način, da postanejo hegemonske, dominantne, vendar za ceno ne le simbolne, ampak nenazadnje eksistenčne izključitve vseh drugih, ki niso »prave« in pravšnje. Na ta način se igra členitve in mreženje polja ne dogaja le v kulturni stratosferi, ker seveda kulturna sfera ne obstaja na sebi, ampak v polju širših družbenih in političnih krogov.

Mariborski projekt EPK je s tem zacementiral že itak nevarno navzočo nedemokratično kulturno segregacijo, ki v tako majhnem mestu nedopustno vodi do nadalje razgradnje pluralizma enakovrednih družbenih in kulturnih praks  – z avtoritarno gesto je izbrano polje in njene akterje naredil in povzdignil v ekskluzivo, vse ostale pa izključil, in to na ravni sistemskih rešitev in družbenih stigmatizacij, ustavljenega občinskega ali državnega financiranja, podeljevanja legitimnosti v socialnih mrežah, medijske pozornosti, družbenih časti, odrinjanja, denegiranja in stigmatiziranja. V luči enkratnosti dogodka, kajti EPK po vsem sodeč ni proces, temveč enoletni dogodek s končnim rokom trajanja, je hegemonizacija z vsemi družbenimi učinki segregacije lahko usodna za že itak kulturno sicer prikrajšano mesto.

Ko se hlini »naša« mariborska kultura

Razen tega se EPK odvija kot tujek, kot »neponovljiva priložnost stoletja«, kot so dejali, kot mestu vsiljen aranžma z ekipo, ki je skupaj z močno medijsko podporo hlinil domačijsko pristnost, mariborskost svojega izvora in na začetku svoj projekt zastavil kot nekakšno renesanso istih mariborskih kulturnih sil in duha – a zgolj v slepilo. V resnici jih akterji niso potrebovali, niti iskali. Imeli so svoje privatne cilje in motive. Od prenove in vzpodbud mariborski kulturi, ki naj pride do izraza, ni ostalo praktično nič. Začetna legitimacija vodstva EPK, za katerega so venomer za vsakogar posebej lokalni mediji na začetku odkrivali, in to celo dobesedno, mariborsko kri, a so jo v posameznih akterjih našli le za vzorec, je bila v tem smislu alibi za vzpostavitev novih hegemonskih razmerij, v katerih bodo skoraj izključno profitirali ti akterji sami. Ob siceršnji operaciji, ki bo imela kvarne posledice na številne majhne kulturne producente, ki v bistvu tvorijo resnično in trajno mestno identiteto, se z njo izvaja še osebna računica epekajevskih elit. Ob večjih dodeljenih sredstvih bi se verjetno še bolj intenzivno.

In prav temu namenu je ves čas služila kamuflažna gesta, po kateri bodo menda »naši« poskrbeli za invencijo istorodno »naše«, tj. mariborske kulture. V svoji mimikretičnosti je zahtevala polno sodelovanje akterjev vseh vrst: podporo lokalne in nacionalne politike, mariborskih kulturniških in gospodarskih elit, samih organov EPK in skrbno izbranih »akademij EPK«, kot so jim dejali, predvsem pa seveda tistih, ki bi morali kot psi čuvaji najbolj gledati pod prste in porabi javnega denarja in samemu dogajanju, torej medijev. Mediji na čelu z Večerom so sploh odigrali dvojno vlogo: sprotne alibizacije samega projekta v zamišljeni obliki kot nečesa, kar bojda revitalizira mariborsko kulturo z nič manj kot včasih že docela panegiričnimi izlivi slavljenja herojskih protagonistov, toda v resnici so z njo kot skupno točko imeli le mesto dogajanja: kultura mesta je bila predvsem kultura v mestu. Druga operacija, ki so jo nekateri mediji prav tako ves čas izvajali, je izničila kakšno drugačno branje opisane tendence kot nenaključne: če so novinarji alibizirali EPK in njegove protagoniste, so sleherni dvom in kritiko ponižali z ignoranco in cenzuro, s tem pa se priklonili svojim gospodarjem in utrdili vero v nujnost opisane hegemonizacije kulturnega polja.

Operacija hegemonizacije

Nič ne bi bilo narobe, če sam projekt ne bi bil toliko obtežen z začetno že po sebi sumljivo poudarjano premiso o nujnosti lokalnih vsebin in njenih mariborskih nosilcev. A se je prav to izkazalo za odločilno gesto prevare: Čander, Pandur in vsi ostali programski igralci na odru so, menda kot ljudje mariborske krvi, na ta način lažje izpeljali svoje agende. Zato je prekratka že ponarodela kritika, kaj da bo v mestu od vse te kulturacije ostalo po letu 2012, češ projekti niso naravnani trajnostno, kar bi morali nujno biti. Ne le, da trajnostnih učinkov po vseh verjetnosti ne bo veliko, že v sam register projekta je bila od začetka vpisana nemožnost, da bi do njih res prišlo. Kajti upravičeno se lahko bojimo, da po izteku leta ne bodo ostali niti odkriti »naši« Mariborčani, kaj šele izvorni momenti lokalne  produkcije, saj se nanjo v resnici nikoli ni stavilo. Nosilci hegemonizacije bodo izginili, toda vzpostavljena hegemonija v kulturi bo v obliki proizvedenih dominant in novih omrežij ostala. In za njenega nosilca se bo razglasil kdo drug. Kdaj bodo to Mariborčani in poklicani opazili, res ne vem. Trajnostno razvijati nekaj, česar ni, pač ne gre: ko cirkus odide iz mesta, s sabo odpelje vse živali.

Ob tem je treba omeniti še neko sovpadanje: procesi hegemonizacije, ki jo tu razumem kot genitivus subjectivus in objectivus (kultura hkrati hegemonizira in je hegemonizirana), niso po naključju sovpadli z razvojem novih oblik surove oblastniške nomenklature v Mariboru, zaradi katere zardevajo že srednje občutljivi občani (in žal še vedno premalo in prepozno). Hierarhizacija oblasti, dedemokratizacije s prvinami diktature, instrumentalizacija mestnega sveta, pajdašenje levih in desnih klik, gospodarskih, političnih in kulturnih lobijev, nenazadnje številne afere mariborske občine in kar enajst vloženih kazenskih ovadb proti županu so le še ena zrcalna podoba istih procesov vzpostavitve političnega despotizma – nenazadnje je mestna občina kot ustanoviteljica javnega zavoda, ki vodi EPK, za njegov razvoj prvoodgovorna. Dogodke v mestni občini in »kulturne eksplozije« je torej treba razumeti paralelno, kot součinkujoče, soodvisne in z isto tendenco. Nenazadnje je cel kup afer in gradbenih načrtov z izgradnjo EPK infrastrukture nastal v sumljivih okoliščinah in le božji previdnosti (beri: pomanjkanju denarja v kombinaciji z neizkušeno lenobnostjo načrtovalcev) gre zasluga, da so ti projekti vsi po vrsti zastali, saj jih davkoplačevalci ne bi zmogli financirati. Tudi tisti, ki so bili planirani v megalomanskih obrisih in porojeni iz personalnih kapric gostujočih umetnikov, npr. izvedba kulturnega centra Maks v višini 51 milijonov evrov, ki je povsem zastala. Po svoje je zato lokalna politična sprega naletela na svojo lastno nemoč in mejo despotskega obnašanja – projekt EPK so bili zanjo preveliki škornji, svoje so opravila razkritja nekaterih afer v (nemariborskih) medijih in organi preiskave in pregona, predvsem pa valovi gospodarske krize od leta 2007 dalje, še zlasti njena zgostitev prav v letih 2011 in 2012. S tem si je politično-kulturna koalicija delno kar sama zadala udarec, še bolj smeli apetiti kulturniških lobijev niso bili nasiteni do konca, kot tudi ne političnih klik.

Antiintelektualistični klimaks

Ironično smo v antiintelektualnem vzdušju, ki ga Maribor diha že desetletja, zaradi kulturne hegemonije EPK in prostovoljnega suženjstva nekaterih mrež in manj renomiranih ustvarjalcev političnim klikam dobili še bolj zaostreno situacijo brez želje in volje po problematizaciji, resistenci in upiranju nastalemu stanju, tudi po vsebinski analizi in kritiki. Namesto intelektualnega preboja, ki bi moral spremljati kulturni preporod (filozofija je kultura duha, je svojčas trdil Ciceron) je era EPK paradoksalno proizvedla svoje nasprotje, antiintelektualistični klimaks, zavezovanje jezikov, silenzio stampa in neznosno servilnost medijev in urednikov, hlastanje za majhnimi koristmi, lažno vero v duhovni preboj, oglarske kulturniške panegirike gospodu županu, v splošnem pa fiasko moralnosti, intelektualne poštenosti in zavezanosti resnici. Če slednjih od politikov morda nikoli nismo zares pričakovali, smo jih vsaj od kulturnih snovalcev in intelektualcev. Toda potrebovali smo prestolnico kulture, da odkrijemo, da glede moralne integritete ni bistvene razlike med politiki in nekaterimi kulturniki. Ne znam si predstavljati, da bi takšna molčeča sprega kulturnikov z nadvlado nosilcev oblastniških razmerij lahko nastala na kakem drugem prostoru, vsekakor pa ne npr. v Ljubljani. Razvita forma vzpostavljene hegemonije, skrita pod prazne floskule o »eksplozijah kulture« in vrtenju duha, je v Mariboru naletela na zelo plodna tla, tako rekoč nujno mesto svoje realizacije, tu jo je pričakala zatrta in sesuta kritična masa upirajočih, neznosna nekritična zlizanost kulturnikov, politikov, novinarjev in malomeščanske smetane pri doseganju skupnih ciljev. Posledice utegnejo biti vidne že čez pol leta in takrat se bo po pomoti našel tudi kakšen modrec, ki bo po bitki ugotavljal vse tisto, o čemer je do tistega trenutka previdno molčal. Zabavno bo videti, kdo bo in na kakšen način ga bodo častili.

Boris Vezjak

***

Napotila:

Kritična produkcija o EPK:

http://zofijini-epk.blogspot.com/

Kritična »postprodukcija« o EPK zavoljo cenzure:

http://zofijini.net/

Varia minora:

http://www.zofijini.net/bodica_kazen.html

http://www.zofijini.net/bodica_provokacija.html

http://www.zofijini.net/bodica_kokos.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti_karimov.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti_maks.html

http://www.zofijini.net/bodica_medijsko.html

http://www.zofijini.net/bodica_prihodu.html

http://www.zofijini.net/bodica_zavrtimo.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti.html

http://www.zofijini.net/bodica_postena.html

http://www.zofijini.net/bodica_Frankfurt.html

http://www.zofijini.net/bodica_natecaj.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti_Pandur.html

http://www.zofijini.net/bodica_dve.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti_diskretni.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti_duh.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti_reci.html

http://www.zofijini.net/mediji_milni3.html

http://www.zofijini.net/bodica_krasno.html

http://www.zofijini.net/mediji_kriticni.html

http://www.zofijini.net/bodica_kulturniki.html

http://www.zofijini.net/mediji_subverzivci.html

http://www.zofijini.net/bodica_bizarnosti_Kanglerjevi.html

Itd.

Information

This entry was posted on 21/07/2012 by in aktualno, mariborske, mediji, politika.
%d bloggers like this: