Vedno novi triki stricev iz ozadja

Le kaj je šlo narobe, da novi predsednik vlade ne bo postal predsednik Računskega sodišča Igor Šoltes, izvoljenec stričkov iz ozadja? Hja, vprašajte medije, ki so iniciirali ta včerajšnji spin – in ki je več od tega. Kot prvi Janšev SIOL in potem vsi njegovi sateliti eden za drugim (in ni jih malo):

V tej porazni medijski krajini niti nikogar več ne skrbi, da je vestička pripisana in podpisana kot STA – a STA zadnjih 14 dni Šoltesa ni omenjala nikjer in nikdar. Pri nas je pač nesankcionirano dovoljeno vse – in niti STA se nad tem ne pritoži.

Zarota, vedno znova

Psihopolitike paranoje, kot jo beležim zadnja leta, brez medijskih postreščkov pač ne bi bilo. Tu sta še dve nedavni ilustraciji. Prva zadeva razgaljenje domnevne zarote tranzicijske levice, njeno kakor da prevaro, ko gre za predsedniške volitve. Se pravi: Pahor ni pristen sredinski ali celo desni kandidat – ne, on ni naš, čeprav se pretvarja, on je zakrknjeni levičar, je del izpeljanega trika in načrtovane manipulacije istih stricev, ki v boj spuščajo kar dva močna favorita:

Kakšna smola, pa ravnokar se je Pahor razglasil »za predsednika vseh«. Seveda, on bo presegel delitve, on je tudi desni. No, Borut je torej lep primer tega, kako lahko nekdo, ki je napol »naš«, postane sovražnik, glede katerega nas nažira močan dvom in zaupanje – če je naša presoja, da nam v resnici škoduje in odžira glasove v predsedniški tekmi. Še majhen memento: v svojem zadnjem intervjuju na INFO TV, le nekaj ur pred aretacijo novinarja Vladimirja Voduška, je predsednik vlade Janša večkrat uvedel razpravo o stricih iz ozadja in inavguralno omenjal tudi »mračne sile iz ozadja« – na podoben način kot mariborski župan in z enako resnobno zaskrbljenostjo.

Naslednja ilustracija je zaradi uvedbe moralnega konflikta med Dobrim in Zlim po svoje zabavna. Ker demonizira delovanje dveh opozicijskih strank do točke, ko akterjem odreka lastno avtonomijo in »demonom iz ozadja« pripiše ne le moč popolnega obvladovanja, marveč tudi razlog, zaradi katerega je treba na stranki PS in SD gledati kot dobri po sebi in zatorej s pomilovanjem. Se pravi: saj bi ti opozicijski stranki ravnali dobro in pošteno, ampak ju demoni iz ozadja venomer prisiljujejo v slabo:

Vsa resnica

Zakaj novinarska in strokovna javnost pri nas že leta ne uspeta ugledati in interpretacijsko sprejeti psihopolitike paranoje kot permanentnega sloga ustvarjanja politike s pomočjo tovrstnih enoznačnih miselnih vzorcev, ostaja zame uganka. Označitev te ali one posamične misli ali razlage za »teorijo zarote« je povsem prekratke sape. Mar niso tudi navedeni primeri dokaz, da se praktično sleherno dejanje ti. levice do kraja reducira na konspirativnost, da njej ne uide noben pomemben dogodek, sploh ne volitve, ki se v fundamentu zvajajo na isto? Paranoidni prebliski niso kontingentni vrinki, kjer bi princip realnosti odhajal in se vračal nazaj; so fiksna in ustaljena paradigma delanja politike, ki si je prisvojila vso resnico in vso realnost. Mediji in stroka na to molče pristajajo: kot da ne bi opazili. Pa čeprav menda strici počnejo vse: nastavljajo predsednika vlade, predsednika države in marionetno vodijo opozicijo.