Minister Žiga Turk je zanikal, da bi bil ciničen – kar sem mu očital tudi sam na tej strani. Pokazal bom, da je bil ob tem ne le takšen, temveč da je svojo držo v kasnejši obrambi ponovil in da je v bistvu cinizem še širši, kot sem sprva nakazal.
Naj spomnim, reakcijo na svojo začetno trditev je minister označil za zlonamernost:
»Zlonamerni so tisti, ki izjavo, da na univerzah dela cvet slovenske inteligence, označujejo kot cinično,« je poudaril minister.
Seveda je dekontekstualiziral: kot zlonamerno je označil izpraznjeno in poenostavljeno tezo, ki je nihče ni izrekel. No, vnaprej pripravljeni govor je kasneje objavil celo na blogu in svoje menda ne-cinične besede dodatno pojasnil, kot da bi bil napak razumljen:
Rekel sem bil, da od intelektualnega vrha naroda pričakujem, (a) da bodo najbolje razumeli, da smo v krizi in (b) da bodo iskali rešitve. Namesto tega slišim samo skandiranje za več denarja.
Zdaj ko imamo črno na belem in odpade sleherno modno kazanje s prstom na površne novinarje, lahko ne le ponovim očitek, da je minister ciničen (v svojem dokazovanju ni zanikal ničesar, kar je povedal, zato moja prvotna izpeljava še vedno drži), temveč svojo argumentacijo še razširim.
Točko (b) sem že pojasnil, toda kako razložiti (a)? Prvič, minister se postavi na raven, kjer neizrečeno, toda insinuacijsko podvomi, da »intelektualni vrh naroda« res razume, da smo v krizi, hkrati pa nato v drugem koraku to od njega avtoritativno »pričakuje«. Njegovo argumentacijsko varanje v tehničnem smislu najlažje razumemo, če si pogledamo, na kaj točno leti očitek v frazi »najbolje razumeti«. Je situacija, v kateri so se znašle univerze, res situacija slabega »razumevanja krize«? Nikakor ne. Minister je zgolj prenesel problematiko na neko drugo raven, da bi prikril prvo, finančni kontekst zgodbe je preusmeril v »kognitivni«.
Kajti njegov cinizem ni skrit le v insinuacijskem dvomu »(ne)razumeti, da smo v krizi«, razgalja se tudi v rokohitrski izenačitvi »(ne)razumevanja, da smo v krizi« z »razumevanjem, da je treba nižati denar univerzam«. Se pravi: minister vsem, ki ne razumejo, da je treba nižati denar univerzam, hipoma neustrezno pripiše nerazumevanje dejstva, da smo v krizi, ob tem pa po tihem upa, da ne bo nihče opazil, da sta to dve različni »razumevanji«. Zlahka si namreč predstavljamo, da nekdo povsem razume, da smo v krizi, celo sprejema varčevalne ukrepe, vendar ne podpira klestenja denarja za univerze.
Kot rečeno, se rokohitrska brkljarija kombinira z ad hominem cinizmom, usmerjenim proti univerzitetnikom. Če bi namreč dejal »Od ljudi pričakujem, da razumejo, da smo v krizi«, bi to zlahka sprejeli. Toda stopnjevanje »Od intelektualnega vrha pričakujem, da bodo najbolje razumeli, da smo v krizi« prej povedano le še s podvojeno močjo cinično izmaliči in drugi strani posredno pripiše neobčutljivost in egoizem.
Obrat bi moral biti: intelektualni vrh bo pa res moral znati presoditi, kaj so tehtni načini prepričevanja in kaj nedostojni. Skratka: skrbno uporabljati argumente. Ampak ne: ministrov je dodatno potrdil (moj) začetni očitek. Že po osnovni definiciji, po kateri je cinizem »an attitude of scornful or jaded negativity, especially a general distrust of the integrity or professed motives of others«. Se pravi: stališče s posmehljivo in priskutno negativnostjo, še zlasti splošno nezaupanje v poštenost ali zatrjevane motive drugih.
Če bi ministru, ki je tudi sam univerzitetnik, želeli vrniti milo za žajfo, bi morali uporabiti njegove besede v parafrazi:
Od ministra kot prvega pričakujemo, da bo najbolje razumel, da razumevanje dejstva, da smo v krizi, ne more biti identično razumevanju dejstva, da je treba (menda) nižati denar univerzam, in da torej cinični odnos tu nima kaj iskati.
In ker zgornjemu ni mogoče očitati cinizma, bi bili od njega tudi bolj korektni.