Številni učbeniki neformalnih zmot omenjajo tako imenovano »zmoto iz mošnjička« (argumentum ad crumenam). Za eno izmed njenih ilustracij navajajo prosluli ulični cinizem, namenjen menda pametnjakoviču, ki ga želimo utišati:
»Če si tako brihten, zakaj nisi bogat?«
Saj res, zakaj nekateri tako zelo pametujejo, a se ne pozna v njihovih denarnicah? Kaj naj si začnemo z njihovo brihtnostjo? No, zveni dovtip prepričljivo? Seveda ne: med intelektualno superiornostjo posameznika in njegovim denarnim stanjem ni nobene neposredne povezave. Lahko ste zelo brihtni, a se to ne kaže na vaših osebnih financah – in ker se ne, ne boste na svojem področju ali sicer nič manj briljirali. Primerov slavnih ljudi, kjer opisanim ne bi oporekali intelektualne superiornosti, čeprav so bili finančno na psu, bi težko zmanjkalo. Lahko začnemo že s Sokratom.
Slovenski superminister Žiga Turk očitno tega ne razume. Včeraj je ob izrekanju dramatičnih apelov na mariborski Fakulteti za naravoslovje in matematiko, kjer že naslednji mesec zmanjkuje denarja za plače profesorjem, kaj šele za drugo, namesto tolažbe ali še raje nakazanih reševalnih ukrepov prodajal cinizme na povsem enak način:
»Pričakujem, da bo najpametnejši, bolj ustvarjalen del populacije v Sloveniji našel te rezerve; in ker so intelektualna špica naroda, bodo razumeli, da je treba varčevati.«
Minister je ponovil zmoto iz mošnjička. Povedati je želel, da mora najpametnejši del populacije in njena intelektualna špica najti denarne rezerve in zapovrh še razumeti, da bo treba varčevati – vse natanko zato, ker je najpametnejši in intelektualna špica.
Skratka, minister je postopal praktično enako kot ulični šaljivec:
»Če ste najpametnejši del populacije in intelektualna špica, zakaj nimate denarnih rezerv?«
Le da je opisano prenesel na raven nasveta, ne vprašanja: če ste špica, najdite denar. Opisana zmota iz mošnjička je obarvana ad hominem. Tudi v tem primeru smo namreč razpravo fiksirali na neko človekovo lastnost (»biti brihten«, »biti špica«) in jo uporabili za smešenje človeka v kombinaciji z opisom nekega stanja. Vendar velja dodati, da je tu cinizem podvojen. Ulični cinik namreč po vsej verjetnosti nima nobenega vpliva na finančno stanje ogovorjenega, ki ga zbada z brihtnostjo. Superminister pa ga ima, govorimo vendar o javnih univerzah, ki jih financira država. Še več, po največji verjetnosti je s svojimi varčevalnimi ukrepi slovenske univerze prav on pripeljal do roba, in utegne se zgoditi, da ga bomo prav kmalu lahko razglasili za prvega (ciničnega) grobarja znanosti in šolstva.