Le eden Edvad Poperko

Obrambni minister Aleš Hojs ni po naključju iz kvote Nove Slovenije – zdaj je to že evidentno. Val ideoloških preimenovanj vojašnic je bil v njegovi domeni in domačo nalogo je opravil z odliko – z vidika naročnikov. Toda s kakšnimi argumenti?

Najpomembnejšemu in še vedno spregledanemu bi lahko dejali argument iz »preveč Francov Rozmanov Stanetov«. Hojs je zatrjeval, da nima nič proti partizanskemu komandantu, le da ima že preveč obeležij:

“Franc Rozman – Stane ima kar nekaj pomembnih obeležij, zato ni bil moj namen, da bi kakor koli zmanjševal njegov pomen v drugi svetovni vojni,” je poudaril minister.

Najbolj kleno je isti argument ponovil še poslanec SDS:

Poslanec SDS Robert Hrovat je denimo takšno odločitev obrambnega ministra pričakoval že dlje časa, saj je “država Slovenija nastala le enkrat”. Opozoril je, da je obeležij Franca Rozmana Staneta veliko, obeležja Edvada Poperka pa nobenega.

Tak dokazni postopek iz »nesorazmerja« je bizaren po sebi: skrit za nekakšno pravično distribucijo se sploh ne obveže pojasniti, komu da smemo nameniti obeležje in komu ne smemo. Skrije se za menda nevtralno formo dokazovanja: »X jih ima preveč, Y nima nobene, torej odvzemimo X«. Da bi po osebi O morali poimenovati obeležje, ker po njej še ni nobeno, medtem ko je veliko takih, ki so poimenovana po drugih osebah (ali osebi), predpostavlja dvoje: odmik od zahteve po navajanju dejstev, zakaj bi morali poimenovati obeležje prav po osebi O, saj da gre le za numerično uravnoteženje. A hkrati tudi zaigrano indiferenco, češ obeležja Franca Rozmana Staneta sicer niso problematična. Da to ni res, lahko izvemo še isti dan na strani Nove Slovenije, ko nas vabijo na Šentjošt k domobranskim proslavam. Povedano drugače, oblasti ni težko sprenevedavo in perverzno igrati na karto brezideološkosti in dobesedno istočasno še ideološkosti. Ter se seveda hkrati skriti za pieteto padlega teritorialca in ga zlorabiti za svoje namene.

Zadrega simboličnega brisanja, ki je obenem brisanje simbolov, se kaže že na ravni črkovanja tistega, ki še nima obeležja:

No, sčasoma se bomo menda že navadili, da je padlemu teritorialcu bilo ime Edvard Peperko – avtorjev preimenovanja mariborske vojašnice to pač ne bega prav dosti. Podobno velja za perverzno zahtevo, češ naj borci le pridejo na državno proslavo, vendar »slečeni« simbolov. Kdo drug kot Ljudmila Novak danes v Večeru:

Borci na proslavi niso sporni, ker pač imajo določeno vlogo in pomen v zgodovini. Simboli na teh praporih pa so tudi zame sporni, rdeča zvezda, srp …, to so simboli totalitarnega režima, ki v demokratično družbo ne sodijo več. V osamosvojitveni vojni je agresor na samostojno Slovenijo nosil prav te simbole.

Sprevrženost zahteve je menda jasna: ko borca slečeš simbolov, ni več borec. Pa naj potem nag pride na proslavo! Ko kristjanu odvzameš križ, ni več kristjan. In ko Novi Sloveniji odvzameš afiniteto do domobranstva, ni več Nova Slovenija.