Kulturna urednica pri Večeru Petra Vidali je v svoji kolumni v 7D, objavljeni tudi spodaj pod črto, postavila nekaj drznih tez o nastanku bizarnega epekajevskega filma o oglarju Kanglerju (mimogrede, sam sem ga komentiral prvi). Rekel bi, da avtorica trdi naslednje:
(1) Krogi iz zavoda EPK so projekt filma o oglarstvu financirali, ne da bi želeli prvenstveno narediti reklamo županu, temveč ob pričakovanju ali vednosti, da bo župan v njem izpadel butast in se bomo lahko zabavali na njegov račun.
(2) Zabavo okoli filma o oglarstvu so vodilni v EPK izpeljali iz privatne percepcije Maribora, ki je zanje »eno tako hecno mestece«, kjer je dovoljeno zabavati se čez vse.
(3) Ta in podobni pristopi, kjer se hecamo na račun župana, so kontraproduktivni, niso antipropaganda, temveč propaganda zanj. Implicitno: zato bi se smešenju morali odpovedati, ker županu koristi.
Nobena od trditev (1), (2) in (3) ni prepričljiva. Namreč (1) iz enostavnega razloga, ker epekajevci niso mogli vedeti, kaj bo v filmu in v kakšnem smislu ali sploh bo ta ponujal zabavo, ko so se odločili za financiranje. Niti kasneje ob premieri niso kazali znakov zabavljaštva, prej so poniknili ali celo užaloščeni protestirali, češ s projektom nimamo nič (npr. vodilni v Urbanih brazdah). Verjetnejše se zdi, da so pač zgolj popustili nekim zunanjim zahtevam in na pritiske (ali tudi ne) odobrili denar za dokumentarec, zanje minorno vsoto (10.000 evrov je majhen pljunek v morje glede na denarce, ki jih velikodušno delijo). Razen tega trditev izhaja iz neskladja glede pripisa motivov: vodilni v EPK naj ne bi želeli delati reklamo županu, temveč ga, prav nasprotno, smešiti. Ampak pri tem so bili nevedni in niso dojeli, da mu dejansko s smešenjem ravno delajo reklamo, kar se trdi v (3). Takšna izpeljava res zveni kot slab in neroden alibi: vodstvo EPK županu pač ne želi delati reklame, čeprav jo dela? S tem sta (1) in (3) v čistem nasprotju, kjer se trdi prav nasprotno. Razcep motivov »zabava vs. reklama« je lažen in neubranljiv – težko je zagovarjati eno proti drugemu, (1) in (3) hkrati, tudi če vpeljemo distinkcijo med hotenostjo in nehotenostjo dejanj. Se pravi: »hoteli so ga smešiti, a so mu naredili reklamo, česar pa niso želeli«, res ne prepriča – niti kot motiv, niti kot rezultat. Zato ne verjamem niti v trditev (1): nekdo, ki ve, da bo film o oglarstvu gostil Kanglerja, seveda hkrati lahko kar dobro sluti in ve, da bo to zanj reklama, tudi če bo gospod izpadel patetičen.
Če pade v vodo (1), potem je tudi (2) zaenkrat nedokazan, vsaj kot nekaj, kar izvira iz (1). Sicer se strinjam z oceno, da je projekt EPK voden in percipiran na odtujeni način s strani akterjev, ki so tako rekoč »Nemariborčani«, a teza o motivu financiranja, tj. divje »zabave v hecnem mestecu«, se mi zdi privlečena za lase v svoji pretiranosti, ker je neprepričljivo spekulativna, nedokazana in malo verjetna, niti ni potrebna. Poleg tega so akterji verjetno dovolj razumni, da so se zavedali, da jih lahko takšna »zabava« drago stane, kar se njihovega lastnega ugleda tiče. Razen, če se domneva, da so neskončno samozaljubljeni hedonisti, ki so nerazsodno izgubili občutek, da ohranijo svoje dobro ime. Tega drugega jim ne bi pripisal, četudi ne dvomim, da se imajo fajn in da so poskrbeli za svoje privatne interese.
Ne strinjam pa se niti s (3), ki pravi, da smešenje župana lahko slednjemu le koristi – za avtorico je ključnega pomena, ker sicer pade tudi trditev (1). Najprej: nisem čisto prepričan, da je smešenje isto kot smešenje. Obstaja več vrst smešenja in vsako ni enako učinkovito, intelektualno zahtevno in razorožujoče, nabito z dozo udarne ironije. Mizerno smešenje žrtvi vedno koristi, jasno, razen tega lahko nekdo, ki je smešen, izpade simpatičen. Recimo kanglerizmi kaj posebej avtorju ne škodijo: rišejo ga kot nekoga, ki po srcu dobro misli, a se nerodno izraža. Če bi teza držala vobče, ne glede na subjekt, status in vsebino, potem sleherno ironiziranje županu ne le ne pomaga, temveč mu naravnost prinaša pluse, zato urednica posredno poziva k temu, da odvržemo to odvečno orodje in ga opustimo. Zdi se mi nepotrebna generalizacija: najprej v izenačitvi različnih kvalitet smešenja, potem v izenačitvi subjektov, ki jo dojemajo, saj seveda županu verjetno ne koristi pri tistih, ki smešenje zapopadejo; težava je v tem, da ga veliko ljudi ne, sploh če je intelektualno zahtevnejše. Ironija ima svoj impakt, toda ne pri Kanglerjevih volivcih in simpatizerjih. Logika »ljudje imajo preprosto radi prismodo« ni nujno dobra že v izhodišču, kajti taisti ga morda preprosto nimajo za takega – in zlahka si predstavljamo, da je za njih župan frajer. Mimogrede, človek z enajstimi kazenskimi ovadbami verjetno že ne bo prismoda in za marsikoga je prav zaradi njih junak. Mislim, da je s poenostavljeno tezo (3) nekaj hudo narobe, karkoli se že lahko strinjamo, da mu zabava lahko *tudi* koristi. Da, vendar ne nasploh in kar počez.
Sicer pa privzemimo, da ima urednica prav v vseh treh točkah: epekajevci se držijo za trebuh zaradi svojih norčij na račun župana, mislijo, da so pametni, a mu v resnici delajo reklamo, uzurpirali so mesto kot turški zavojevalci in brijejo norca iz njega, od smešenja pa ima gospod oglar le profit. Recimo, da vse to drži. Na koncu bi se morali vprašati: kako umeriti zapise o EPK in županu, če smo že novinarji? Urednici kulture na Večeru Petri Vidali se ne ljubi raziskati, ne le spekulirati, kam odteka denar in kdo so ti nemariborski mojstri EPK, ki se zabavajo na naš račun, se pravi za naš denar – pa časopis dnevno sproducira od enega do deset člankov o EPK. Očitno urednica misli, da to ni novinarski posel. Se pa strinjam z njo, da je novinarska metoda smešenja zelo kontraproduktivna – njena samokritika je tu na mestu in komika zgolj izgovor, da pisci ne opravijo svojega dela korektno. Ampak, kakšna ironija, to je vendar izziv zanjo kot urednico. Kot povsem ciničen bi lahko razumeli tudi njen nasvet, češ župana pa res ne smemo smešiti, če trditev postavimo v širši kontekst uredniške politike Večera, ki je glede projekta EPK odigrala nesporno piarovsko vlogo v kombinaciji s cenzuro. Se pravi: ironija odpade, kritika tudi. Ostane torej kaj? Hja, točno tisto, kar zvečine dobimo: prijazen piar ali previden molk. Bog živi oglarje!
—————————-
7Dni, sreda, 18.7.2012, stran 17, 7DNI , avtor: Petra Vidali
dvojec
Tako hecno mestece
Župan smeši samega sebe, potem drugi v nedogled komentirajo njegove smešnice, da bi ga še bolj osmešili, vrednost pa nikakor ne pade.
Ne verjamem, da so fantje in dekleta iz zavoda Evropska prestolnica kulture (EPK) dokumentarni film Tudi oglje še kuhajo, mar ne? podprli, da bi naredili reklamo županu. Saj ne, da ne bi razumeli, da ustvarjalci filma nimajo drugih referenc in da torej nameravajo narediti prav nič sofisticirano prikrit epepe. To bi težko spregledali. Tudi ne, da česa takega ne bi bili pripravljeni narediti, bi, seveda, če bi se jim zdelo vredno ali koristno. In ne rečem, da ni bil ob dodelitvi podpore zadaj tudi kak tak motiv, recimo, dajmo ga malo pomirit, da ne bo mislil, da smo proti njemu, navsezadnje občino pač potrebujemo. Ampak to je samo koristen stranski učinek, še ena muha v istem mahu. Glavna muha, ki jo muhasto lovijo, pa je zabava. Maribor se jim zdi eno tako hecno mestece, Maribor se jim zdi tak fajn, ker je tak nor in je vse dovoljeno. Če je vse dovoljeno županu, je vse dovoljeno tudi njim. In tako v bistvu sploh ni treba snemati filmčkov s hišnikom Duletom Vaupotičem, če pa lahko posnamejo kar film z županom kot oglarjem v glavni vlogi.
Iz mariborskega župana (se) res ni težko norca delati. Človek butne kaj butastega v vsakem drugem stavku, cel arzenal bedastoč hranimo v spominu na vsakem področju. Ne vem, ali se kakega vrednega umetniškega dela spomnimo tolikokrat, kot se spomnimo presežkov županovih rezbarjev. Kakšen polet so nam dali! Polnili smo z njimi resne rubrike in kozerije, galerist je naredil razglednice s pozdravi iz evropske prestolnice kmetijstva in smo se spet zabavali. Pa še zdaj se kdo rad spomni, da nam je nekaj let po Pavarottijevi smrti obljubil, da bo maestro nastopil v naši evropski prestolnici kulture in se seveda spet smejimo.
Ampak s tem smehom je očitno nekaj narobe. Ena osnovnih definicij komičnega pravi, da s smešenjem naredimo ljudi manj vredne, kot se zdijo. In tu nastopi problem. Župan smeši samega sebe, potem drugi v nedogled komentirajo njegove smešnice, da bi ga še bolj osmešili, vrednost pa nikakor ne pade. Rezbarji in oglarji po zdravi logiki stvari ne bi smeli biti propaganda – res si ne znam predstavljati, da bi kdorkoli ob tem filmčku rekel, da je župan frajer – vseeno pa ne funkcionirajo kot antipropaganda. Najbrž zato ne, ker nam nudijo zabavo. In dokler prav dekadentno uživamo v razkroju, pač podpiramo razkroj, ne?
Seveda je razlika med rezbarji in oglarji – prvih (menda) nismo plačali davkoplačevalci. No, zaenkrat tudi drugih ne, čeprav je zavod EPK podpisal pogodbo za 10.000 evrov. Zmore toliko suverenosti in spodobnosti, da jo prekine? Itak bomo prebivalci Maribora tudi to zabavo na koncu plačali sami, na naslednjih volitvah.