Kdo si upa v tem »occupy času 99%« in taborjenja protestnikov pred borzo eksplicitno govoriti o slovenski paranoji proti kapitalizmu? Ne le politični? Goran Vojnović v Dnevniku:
Časi so paranoični. Ljudje namreč vsepovsod mrzlično iščejo in brez težav tudi najdejo pohlepne, zlobne, grde, hudobne kapitaliste, naše nove državne sovražnike. Komunajzerji, kot vse kaže, niso več v modi in krvoželjna množica danes po trgih in ploščadih lovi neke nove in povsem drugačne partijce.
Tiste s kravatami, v dobrih avtomobilih in s pametnimi telefoni, tiste, ki uporabljajo čudne in navadnim ljudem nerazumljive besede, kot so “dobiček”, “naložba”, “investicija”, “dividenda” in kar je še teh skovank, ki poštenemu državljanu danes dvigujejo pritisk, jutri pa mu bodo prag upokojitve in obrestno mero pri posojilu za nov pralni stroj.
Časi so paranoični in zato je treba biti pozoren, ker če že več kot pol leta niste bili v minusu ali če ste si letos privoščili daljši dopust v tujini, ste zagotovo že na kakšnem seznamu osumljencev. Dandanes je kapitalist pač lahko že vsakdo izmed nas in med ljudmi se spet veselo širi tista stara mantra, da notranji sovražnik nikoli ne spi. Zato se bojim, da če bo šlo tako naprej, bomo kmalu vsi mi Boško Šrot. V trenutnih razmerah je namreč večina državljanov le eno ali dve povišici stran od kapitalističnih izkoriščevalcev in zatiralcev lačnih in nesvobodnih in mnogi se lahko le recesiji zahvalimo za svojo čisto vest.
Pazite se zato imetniki zlatih kreditnih kartic, pazite se ljubitelji visoke mode, pazite se obiskovalci koncertov Zlatega abonmaja, pazite se naročniki Financ, pazite se igralci golfa. Pazite se, ker so po novem vsi za reveže in vsi so proti kapitalizmu. In pazite se še posebej zato, ker vaši prijatelji in znanci, ki so bili še včeraj z vami na jadranju in vas vabili na svoje vikende na Krasu, danes že vohunijo za vami, že sporočajo naprej, da ste naročili sveže škampe in kozarec neodprtega vina ter da ste zavili v dizajnersko trgovino in si ogledovali prav tisto luč tiste naše znane oblikovalke, za katero oni še kako dobro vedo, koliko stane.
Spomnite se, vi pridni, nadarjeni in uspešni podjetniki, kako so nekoč komunisti lovili druge komuniste in jih pošiljali na Goli otok, spomnite se, kako še danes bivši komunisti neusmiljeno obračunavajo z manj bivšimi komunisti, in videli boste, da vam preti resna nevarnost in da v takšnih časih ne gre zaupati nikomur.
V svoji antikapitalistični paranoji smo namreč zabredli že tako daleč, da smo začeli kapitaliste iskati že po slovenskih filmih, točno tako kot je nekoč po ameriških filmih komuniste iskal Joseph McCarthy. Pred dnevi sta se tako Polona Juh in Jernej Šugman znašla na antikapitalistični črni listi samo zato, ker imata v najnovejšem filmu Metoda Pevca Lahko noč, gospodična, preveč (filmskega) denarja. Že na festivalu v Portorožu so se nekateri “gledalci” zmrdovali, da se v teh težkih časih resnično ne spodobi snemati filmov o dobro situiranih ljudeh, eden izmed njih pa je v svojem prostem spisu o Pevčevem filmu celo javno zapisal, da je “glede na čas, v katerem živimo, (…) bolečina teh, ki imajo, hudo precenjena. Še huje: glorificiranje trpljenja teh, ki imajo, je neresno, sočustvovanje z njimi je patetično.”
Pazite se torej, vam pravim, ker nas je zajela paranoja in ker je vsa stvar zelo resna.