Kaj porečejo novinarji na dejstvo, da jih javni zavod EPK omejuje pri njihovem poročanju? Na to sem opozoril že vsaj 26. maja letos, razen silno redkih odmevov se novinarji nad pomanjkanjem dostopa do informacij niso pritoževali. EPK je in mora biti zgodba o uspehu. Zgodba o naši kulturnosti. Zgodba o, kot so nam povedali eksplicitno, kulturnosti novinarjev. Kajti stojimo pred durmi še enega ironičnega zapleta: medtem ko te dni lahko beremo, da bodo v zavodu EPK zaposlenim in sodelavcem dali v podpis »Izjavo molčečnosti in varovanju poslovne skrivnosti«, bo točno na lokaciji natikanja nagobčnikov letošnje nagrade Bratstva resnice novinarjem za izjemne dosežke podeljevalo Društvo novinarjev Slovenije. V Vetrinjskem dvorcu. Svoje ambicije po kulturnosti so v najavo uvedli takole:
Izbira udarniško in aktivistično prenovljenega Kina Udarnik za letošnji programski del našega srečanja zato ni naključje. Vendar slovensko novinarstvo potrebuje tudi več kulture – kulture odgovornega in kritičnega medijskega poročanja v dobro javnosti. Zato v dvorcu, ki bo prihodnje leto sedež evropske kulture, v mestu, ki bo evropska prestolnica kulture, podeljujemo nagrade tistim, ki so bili, so in bodo za zgled.
Novinarske nagrade se bodo torej podeljevale na natančni lokaciji natikanja nagobčnikov, kot temu v današnjem zapisu pravi novinar Dnevnika. Nagobčniki in resnica nekako ne gredo skupaj. Kakšna je ta omenjena kultura kritičnega medijskega poročanja, npr. o EPK, se lahko razbira tukaj. Klipšteter zapiše:
Že naziv »javni zavod« dovolj zgovorno pove, da naj bi šlo za ustanovo, ki pred javnostjo nima kaj skrivati. V javnem zavodu Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture pa so drugačnega mnenja, kajti uprava je zaposlenim in sodelavcem dala v podpis tako imenovano Izjavo o molčečnosti in varovanju poslovne skrivnosti. Takšnih izjav drugi javni kulturni zavodi ne poznajo, saj tovrstnega uvajanja »nagobčnikov« zakonodaja, ki ureja delovanje teh ustanov, ne predvideva.
V tajnosti že doslej
Skrivalnice v tem zavodu, ki organizira Evropsko prestolnico kulture, niso novost. Seje programskega sveta so po njegovem konstituiranju potekale za zaprtimi vrati. Seje sveta zavoda so bile sprva javne, ko pa so se zanje začeli zanimati novinarji, so postale tajne. O poteku seje sme poročati izključno predsednik sveta Oto Luthar, ki javnosti poda zelo »cenzurirano« različico dogajanja na njej.
Z javnostjo delovanja javnega zavoda pa ima težave tudi poslovodstvo mariborskega zavoda, ki ga vodi generalna direktorica Suzana Žilič Fišer. Iz izjave, ki so jo dobili v podpis snovalci kulturne prestolnice, je namreč mogoče dobiti vtis, kakor da imajo opravka z neke vrste tajno službo, ne pa z javno kulturno ustanovo.
Visoka stopnja zaupnosti
Podpisnik Izjave o molčečnosti in varovanju poslovne skrivnosti se je med drugim zavezal k temu, da bo varoval »vsak podatek, s katerim se seznani za potrebe projekta, ali ki ga posameznik posreduje zaradi sodelovanja v tem projektu«. Obenem se je obvezal, da bo varoval »podatke s pravili varovanja poslovnih skrivnosti« in da bo »uporabljal zaupne podatke samo za potrebe izdelave in realizacije projekta«.
Hkrati bo zaposleni ali sodelavec EPK »opravil vse potrebne dejavnosti, da bodo zaupni podatki ostali tajni ter varni pred krajo ali kakršno koli protipravno odsvojitvijo« ter bo »preprečil, da bi se z zaupnimi podatki seznanile nepooblaščene tretje osebe«. Za konec so se s podpisom zavezali še k temu, da bodo molčali in varovali skrivnosti »še dve leti po prenehanju projekta Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture«.
Še star zapis, 26. maj 2011, o zapiranju vodstva EPK pred barikadami novinarjev:
O tem, da so se v vodstvu EPK zabarikadirali pred novinarji, je naprej pisala Večerova novinarka:
In ekipa v Vetrinjskem dvoru se je zabarikadirala pred mediji kot kaka privatna firma. Vse, kar dobivamo, so post festum tiskovna sporočila, dan po dogodkih. Gostili so predstavnika Guimaraesa in ga skrivali pred javnostjo. Gostili so 30 ambasadorjev, predstavnikov kulturnih centrov, ki bodo sodelovali pri odpiranju kulturnih ambasad po mestu, pa smo zanje zvedeli, ko jih že davno ni bilo več, akademija EPK se sestaja tajno.
Zdaj pa beremo, da bodo lahko novinarji še dalje preštevali cigle na EPK, krasni novi svet EPK bo zagotovljen, ker bodo seje sveta zavoda zapirali za javnost:
Člani svet zavoda Maribor 2012 so se včeraj odločili, da bodo zaprli sejo sveta za javnost, to pa bo po besedah njegovega predsednika dr. Ota Lutharja tudi praksa v prihodnje. Razlog? “Prisotnost medijev vpliva na dinamiko dela in morda nekdo ne bo diskutiral v okviru konkretne točke, ampak za javnost. Ne gre za nobeno skrivanje dejstev pred javnostjo, kajti mi smo nadzorni organ javnega zavoda, člani smo zelo različni in kaj hitro bi odkrili, da nekaj ni v redu,” je povedal predsednik.
Spomnimo, prehod na takšno prakso je silno neobičajen za zavod, ki črpa in dela na podlagi našega denarja – odločitve bi morale biti transparentne in na očeh javnosti. Še huje, svetniki so se na prejšnji seji strinjali, da nimajo kaj skrivati. Zdaj pa se strinjajo, da imajo! Poglejmo zapis:
Odločanje o tem, kako in kdaj naj izključijo javnost s seje sveta javnega zavoda, je svetnike vznemirjalo že na začetku seje. “Vrag je vzel šalo: javnost mora biti obveščena, a hkrati potrebujemo mir,” je razmišljal Srečko Meh. “Z zaprtjem seje bi dali negativno sporočilo. Treba pa je ustvariti pozitivno vzdušje; bolj ko skrivamo, slabše bo.” Svetniki so se najprej strinjali s tem, da nimajo kaj skrivati, in so med drugim obravnavali tudi točko o reviziji dosedanjega poslovanja zavoda, ki ga je zahtevala Suzana Žilič Fišer, generalna direktorica zavoda Maribor 2012.
Skratka, predstavniki sveta zavoda se požvižgajo ne samo na javnost, ampak tudi na lastna stališča. Figo jim je mar javnost delovanja in figo jim je mar »negativno sporočilo« in dejstvo, da »nimajo kaj skrivati; bolj ko skrivamo, slabše bo«. Škandal, zaradi katerega čakamo na prve protestne odzive doslej omlednih novinarjev.