Prava mešanica analitične zdravorazumskosti, jedke kritičnosti, cinične resigniranosti in svete jeze. Najboljši komentar o fenomenu Raščan doslej, seveda po mojem skromnem mnenju:
Večer, sobota, 6.8.2011, stran 1, SOBOTNA PRILOGA , avtor: Dragica Korade
Šesti dan/Dragica Korade, novinarka Večera
Slovenski gospodarski čudežPo seriji tajkunskih zgodb, zaradi katerih se dviguje pritisk običajnemu moškemu in ženski, ki morata živeti od svojega dela, smo v tem tednu dobili “najslabšega od vseh tajkunov”. To priznanje si je zaslužil Matej Raščan, tisti lastnik in direktor Dela Revij, ki je prosto po dr. Vladu Miheljaku “nastal iz nič: brez referenc, brez znanja, brez denarja”. Ker je nastal iz nič, je z lahkoto povrnil v nič vse tisto, kar je leta in leta raslo na slovenskem revijalnem polju. Naša žena, ki praznuje 70-letnico, do zadnjega ni vedela, ali bo obtičala v tiskarni, ki ji Raščan dolguje dva milijona evrov. Ker tiskarji niso tako neumni kot novinarji in novinarke, ki delajo zastonj, je po 40 letih izhajanja obvisela na nitki celo usoda “vaše prijateljice Jane”. Kar je revije pahnilo v propad, ni nevidna roka trga, ampak vidna roka hohštaplerja, ki je kljub potopu dveh podjetij, Rašice in Dela Revij, prejšnji teden že ustanovil novo.
Raščan si uvrstitve med najslabše tajkunske vrste ni zaslužil samo zaradi vodenja uspešne firme, ki jo je po dveh letih spravil na kant. To zna vsak. Le čudežni deček pa lahko kupi tako firmo brez denarja. Raščan, ki za Delo Revije ni dal niti centa iz svojega žepa, je najboljši dokaz, da celo v kapitalističnem raju pod Triglavom denar ni vse. Ker pa to ni omajalo naše vere v moč denarja, je ta teden na površje javnosti priplavalo vprašanje, kako lahko v kapitalizmu brez denarja kupiš podjetje takega formata.
Vprašanje ni novo. Spomladi, ko je država v skladu z zakonom in gospodarskim redom, ki omogoča uničevanje produktivnih množic prebivalstva, hotela čudežnemu dečku izročiti še Večer, smo z njim gnjavili vse pristojne. To, da Raščan, ki se je skril za murskoboški 3Lan, že takrat ni plačeval svojih zaposlenih, ni bil dokaz, da je s to kupčijo nekaj narobe. Na sodišču tak argument ne pomeni nič, so nas poučevali pravniki. In ker argumenti ne pomenijo nič, danes lahko Raščan in njegovi tožijo kulturno ministrstvo, ker je to kupčijo preprečilo. Po zakonih te države bi čudežni deček, ki je v dveh letih ugonobil eno medijsko hišo, moral letos dobiti še drugo. Kar daje tem zakonom in tej kupčiji politično težo, je izjava mariborskega župana, po kateri je treba “vsakega lastnika spoštovati”. Ko je to rekel, ni več presenečalo, da ga bolj kot sumljivo poreklo lastnika vznemirjajo naše pritožbe čez lastnika. Kdor je to srhljivo zgodbo, ki se še piše, vsaj približno spremljal, ni mogel mimo spoznanja o parazitski naravi naših elit. Njih ne zanima družbeni razvoj. Jih tudi ne more: paraziti ne razvijajo nič dobrega, oni samo uničujejo.
Vmes je prišel tudi odgovor na vprašanje, kako lahko kupiš podjetje brez denarja. Preprosto je: greš na NKBM. NKBM, ki zgrešene naložbe v parazitsko življenje naših čudežnih dečkov rešuje z davkoplačevalskim denarjem, se rada ukvarja ne samo s prodajanjem, ampak tudi z urejanjem medijev. Že pred desetletjem je njen šef razložil, da “ni naloga novinarstva, da raziskuje korupcijo na banki”. Bančni uslužbenec, ki je v tistem času postal direktor Večera, je sicer priznal, da nima pojma o novinarstvu, da pa pozna formulo uspeha: “kri, solze in sperma”. Naslednji šef NKBM je poskrbel, da je njegov sin predal Večer Šrotovemu imperiju. Zdajšnji šef banke rešuje z razprodajo Dela Revij milijone, ki jih je dal Raščanu. Tisti, ki se na bančne kredite spoznajo, pravijo, da človek, ki je “nastal iz nič”, takega kredita ni mogel dobiti po nobenih znanih bančnih kriterijih. Ni ga mogel dobiti niti na tisto, na kar ga je dobila Simona Dimic: na ime. Na kaj ga je torej dobil? To, da ti pade taka firma v naročje, je res čudež. Slovenski gospodarski čudež.