::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Zvezdnato nebo nad nami in kranjske klobase v nas

Bil je vroč poleten dan leta 2006, ko se je Mary Ann Zalokar Okicki iz kraja Mentor v Ohiu  ustavila v mesariji Ažman v mestecu Euclid pri Clevelandu. Na vratih je sicer pisalo »Azman Meats«. Ko je prišla na vrsto, se je ponosno obrnila k mesarju z dragocenim in kasneje nadvse odmevnim naročilom.  Kot da bi slutila, da bodo njen smeli korak do mesarije, sicer brez strešice nad črko »ž« v imenu, vestno zabeležili slovenski mediji, če ga že ne bodo v spomin obujali rodovi Slovencev. Kar je sledilo, je potrdilo njene prijetne slutnje in odšlo v zgodovino in vesolje, za nameček pa postalo še del nacionalne mitologije – kupila je sočne kranjske klobase! Koliko je zanje odštela, bodo nekoč raziskali zgodovinarji. S svojo mesno trofejo je brž odhitela domov, kjer jo je podimila in posušila. Nato je sestavila paket, v njega previdno položila klobase, pisma in kroglice iz pokovke, vse skupaj pa izročila svoji sestri Ursuli Bonnie. Obe sta se vzneseno odpravili dalje, saj sta vedeli, da na zavoj nestrpno čaka Ursulina hčerka Sunita.

Mladina klobasa williams

Od tod naprej zgodbo poznamo bolje. Hčera in njena mati sta te tedne preživeli v Sloveniji in nas spomnili, kako funkcionira naš nacionalni ponos. Oziroma kakšen je videti, z leseno špilo na koncu ali brez, tam nekje zgoraj. Izbira je sicer težka: Sunita Williams, po materi slovenskega in po očetu indijskega rodu, je skupaj s sedmimi astronavti 9. decembra 2006 poletela v vesolje s plovilom Discovery. Na polletno misijo. S sabo je vzela kranjske klobase svoje tete. Zanimivost vesoljske avanture se ne more kosati s tipično slovensko zgodbo, ki se je odvila za naš pogled: ugibanjem, na kaj bi bili bolj globoko ponosni, nanje ali na Sunito. Kajti čeprav astronavtka še zdaleč ni od muh, tudi klobase niso kar tako. Pri NASI so morale prestati hude teste vzdržljivosti, nam je zaupala. In so jih. Kar niti ni bilo tako pomembno, pravi, kajti pojedli so jih že na začetku misije in menda z velikim užitkom.

Bilo je 22. septembra letos. Na nacionalnem dnevniku  RTV Slovenija so nas na izjemen dogodek opozorili že v začetnem avizu glavnih dogodkov v večernem osrednjem dnevniku. »Kranjska klobasa teknila vsem na mednarodni vesoljski postaji«, je samozavestno dahnila voditeljica in zazdelo se je, kot da bi zraven pogoltnila slino. Gastronomska novica se je končno ustrezno poklonila pogumnemu dejanju tete Mary Ann Zalokar Okicki slaba tri leta nazaj. Kaj dobimo, če pogledamo dogodek medijske predstavitve pobliže in odmislimo svoje vegetarijanske ambicije? Predvsem lep primerek tega, kako lahko tako neznaten masten izdelek – in še to brez senfa – postavljen na pravo mesto v vesolju, začne funkcionirati kot fetiš, ki osmisli našo nacionalno eksistenco in samozavest. V neposrednem smislu verjetno ni nič posebej izstopajočega v novici javnega servisa o tri leta stari »appetitlich« zgodbi. Verjetno imajo tudi kranjske klobase pravico, da letijo tam nekje nad nami in končajo, takšna je pač njihova usoda, v človeškem želodcu. Bolj degutantne so okoliščine dolge vesoljske poti »Carniola sausages«, ki so odskočile v nebo z odpravo Apollo 11. Oziroma tisto, kar lahko iz tovrstnega zakasnelega samopoveličevanja izluščimo iz naših lastnih ravnanj.

Prvič, neizrečeni nacionalni dvoboj o tem, kaj bo astronavtom bolj teknilo – od tega je končno odvisno, kdo je bil v vesolju, Indijka ali Slovenka -, v končni fazi pa naš ponos. No, tu smo klonili na celi črti. Sprehod skozi Wikipedio pod imenom astronavtke razkrije, da kranjska klobasa uradno ni bila na izletu; kot lahko beremo, je Sunita s seboj vzela Bhagavad Gito, kipec Ganeša in nekaj samose – zelenjavnih žepkov s krompirjem, kot jih poznajo v Indiji in Aziji. Seveda ne bi smeli dvomiti, da naše klobase niso bile tam zgoraj, to nam je lastnica zavitka prišla zaupat osebno. A tega tako rekoč niso počele uradno in brez nekaterih omemb entuziastičnih popisovalcev vesoljskih avantur in kajpak Sunite bi se sled za njimi najbrž izgubila v kakšni prostrani črni luknji.

Naslednja dilema je še težja. Kaj bolj prepričuje naša domovinska čustva: samo dejstvo, da se skozi Sunito menda konstituiramo kot astronavtski narod ter nato obiskovalko priložnostno s kmečko kočijo navdušeno vozimo po lokalnih makadamskih poteh njenih prednikov, ali pa mogoče nacionalno poreklo letečega mesnega izdelka? Obe možnosti zvenita tako zelo omamno! Ampak, pazite: mar ne bi bila naša samozavest še toliko bolj nepopisna, če na krovu ne bi bilo spremljevalcev slovenskih korenin? Zamislimo si recimo zadovoljstvo, ki bi šele sledilo, če bi 26. julija 1969 na Lunina tla stopil prvi človek, torej Neil Armstrong, in s polnim želodcem naznanil: »To je majhen korak za človeka, a velik skok za kranjsko klobaso«? S čimer bi meril zgolj na njenih zavidljivih 400.000 prepotovanih kilometrov. No, recimo da tega ne bi izjavil, ampak bi jih zgolj vzel s sabo? To bi pomenilo, da naša klobasa kot lebdeči nacionalni označevalec tam visoko nad nami funkcionira neodvisno od svojega »nosilca« – slednji je po svoje celo v napoto, saj bi bil sočen mesni izdelek v rokah klenega Američana za nas več vreden kot v rokah Američanke indijsko-slovenskega porekla.

Nekako se torej zdi, da smo na klobaso še bolj ponosni kot na Sunito. Podobno kot nas neka politična stranka te dni prepričuje, da kranjske čebele kot avtohtone pasme ne smemo prepustiti rokam grabežljivih Hrvatov in se bori za dostop do odprtega čebelnjaka, nas za ponosne Krajnce dela predvsem tisto, kar je nedvoumno naše. Takšno pa je, če zveni, kot se šika. Po kranjsko. Klobasasta narava nacionalnega ponosa bi nam morala dati misliti. Da nas navdaja s kolektivno pripadnostjo tako neznaten kulinarični presežek (če to sploh je), ne pa recimo kakšna kontura kajpak neponovljivo posebne, slovenske duše, ki bi predramila našo nacionalnost pripadnost,  po svoje zveni ponižujoče. A težave šele sledijo. Kot lahko razbiramo iz »zašpilane« reklamne slike na prvih straneh časopisja te dni, tudi Večera, je najboljša neleteča slovenska kranjska klobasa leta 2009 tista iz tovarne v Košakih. Mariborska, torej. Da nam Kranjci le ne bi zamerili!

Information

This entry was posted on 16/10/2009 by in mediji and tagged , , .
%d bloggers like this: